Taksony (tudi Taxis, Tocsun), veliki knezMadžarov (955- 971), * ?, † 971, pripadnik dinastije Árpádovcev.[1].
Življenje
Taksony je bil Zoltánov sin in Árpádov vnuk.[2] Imel je sinova Gézo in Mihaela. Umrl je leta 971. Čeprav se je v njegovem času krščanstvo krepilo, so ga še pokopali po poganskem običaju.[3]
Sorodstvene vezi Taksonyja z moškimi pripadniki zgodnjih Árpádovcev:
V prvih desetletjih po naselitvi je moč velikega kneza med Madžari bledela, rastla pa je moč vojskovodij, ki so vodili plenilske pohode.[2] Tudi Taksony je bil eden od vojskovodij in je leta 927, 942 in 947 vodil lastne plenilske pohode.[2] Leta 955 je nemški kralj Oton Veliki uspel Madžare premagati v bitki pri Augsburgu ob reki Lech, pri čemer so bili zajeti voditelji Bulcsú, Lél in Súr.[4]
Fajsza je približno tedaj na prestolu nasledil Taksony. Taksonyja so vso vladavino spremljale posledice poraza pri Augsburgu- pojavila se je potreba po transformiranju madžarske družbe.[5] Madžari so predvsem v letih 959 in 961 še vodili pohode nad Nemce, vendar brez uspeha.,[6]
15 let po bitki pri Augsburgu pa so se izčrpali tudi v bojih proti Bizantincem in postajalo je vse bolj jasno, da se bodo morali ustaliti in sprejeti krščanstvo.[7] Že na začetku Taksonyjeve vladavine je Oton Veliki Bizantince uspel prepričati, da so Madžari brezbožneži in tako uspel zaustaviti širjenje krščanstva iz smeri Bizanca.[8] Taksony se je branil, da bi krščanstvo utiralo pot iz smeri Nemčije in je zato papeža zaprosil, da bi mu poslal škofa, a je Oton Veliki, ki je medtem že postal cesar, to Taksonyjevo namero uspel preprečiti.[8]
Verjetno je prav zaradi Otonovega vpliva bizantinski cesar leta 957 Madžarom prenehal plačevati odkupnino.[8] Če na nemški meji Madžari niso imeli uspehov, pa so se bojni pohodi proti Bizancu pomnožili v drugi polovici Taksonyjeve vladavine.[8] Bodisi pod Fajszom bodisi pod Taksonyjem so se Madžari že med letoma 950 in 970 morda uspeli utrditi tudi v Slavoniji in tako oslabili vpliv hrvaškega vladarja Krešimirja II..[9] Leta 970 so se madžarski napadi proti Bizantincem končali s popolnim polomom, saj je Bizanc v bitki pri Arkadiopolisu uspel poraziti združeno vojsko Madžarov in Kijevske kneževine,[10][6] s tem pa se je tudi Bizanc dokončno otresel plačevanja odkupnin Madžarom.[8] Že leta 971 je Bizanc osvojil Bolgarijo in Madžarska je postala močno ogrožena tako iz bizantinske kot iz nemške smeri.[3] Kmalu zatem je Taksony umrl in na prestolu mu je sledil sin Géza. [2]
Engel, Pál (2001). The Realm of St. Stephen, A History of Medieval Hungary. United states: St. Martin Press. ISBN1-85043-977-X.
Klaić, Nada (1990). Povijest Hrvata u srednjem vijeku. Zagreb, Globus.
Kontler, László (2005). Madžarska zgodovina. Ljubljana: Slovenska matica. ISBN961-213-148-1.
Kristó, Gyula (ur.). Korai magyar történeti lexikon (9-14. század).
Posavec, Vladimir (1997). Povijesni zemljovidi i granice Hrvatske u Tomislavovo doba. Iz: Radovi, št. 30. Zagreb, Filozofski fakultet sveučilišta u Zagrebu
Reuter, Timothy (1999). Medieval History III. c. 900- c. 1024. UK: Cambridge University Press. ISBN0521364477.
Szabolcs Ottó, Závodszky Géza (1999): Ki kicsoda a magyar történelemben?.
.jpg)