Scuderia Ferrari je dirkalnik prvič preizkusila na dveh dirkah Formule 2 v sezoni 1953. Na dirki za Veliko nagrado Buenos Airesa so s 625 dosegli kar trojno zmago, Farina pred Villoresijem in Hawthornom, tudi na Veliko nagrado Caena pa so dosegli dvojno zmago, Farina pred Hawthornom. Po uspešnem debiju so dirkalnik uporabili na prvenstveni dirki za Veliko nagrado Argentine v sezoni 1954, kjer sta Farina in González osvojila drugo oziroma tretje mesto za moštvo Scuderia Ferrari, Trintignant pa je bil v moštvu Ecurie Rosier z dirkalnikom 625 četrti. V sezoni 1954 so dirkači dosegli kar devet zmag na neprvenstvenih dirkah, González pa je zmagal tudi na prvenstveni dirki za Veliko nagrado Velike Britanije. V sezoni 1955 je Trintignant zmagal še na dirki za Veliko nagrado Monaka, kljub temu pa po koncu sezone dirkalnike nadomestili novi. Uporabljali pa so jih še privatniki na nekaj neprvenstvenih dirkah, Lex Davison je dosegel zadnjo zmago z 625 na dirki za Veliko nagrado Avstralije 1957, Frank Shuter pa na dirki za Veliko nagrado Noce Zelandije 1961 kot zadnji dirkal z dirkalnikom 625, dosegel je enajsto mesto.
