S Karlom Robertom Ogrskim se je poročila 6. julija 1320.[1] Bila je njegova četrta žena.[1] Poroka je imela politično ozadje in naj bi okrepila zavezništvo med Poljsko in Ogrsko.
Domneva se, da Karel iz dveh prejšnjih zakonov ni imel preživelih otrok, ali vsaj preživelih sinov. Za Karlovo prvo ženo Marijo Bitomsko velja, da je bila neplodna, vendar velja tudi to, da je rodila dve hčerki: Katarino in Elizabeto. Drugi so prepričani, da sta bili dekleti hčerki kraljice Elizabete.
Medtem ko je bila Elizabeta še na ogrskem dvoru, velja za prvo, ki je Evropi in zahodnemu svetu predstavila parfum, takrat znan kot ogrska voda.
Kraljica mati
Po smrti moža Karla Roberta je Elizabeth želela dobro poročiti svojega najstarejšega preživelega sina Ludvika. Zaročila ga je z Margareto Češko, hčerko Karla IV., cesarja Svetega rimskega cesarstva.[2] Poročila sta se leta 1342. Zakon ni obstal, saj je sedem let po poroki takrat štirinajstletna Margareta umrla.
Elizabetin brat Kazimir III. je bil poročen kar štirikrat, vendar so vsi zakoni ostali brez preživelih sinov. Kralj je zato za svojega naslednika imenoval Elizabetinega sina Ludvika, s čimer sta se Ogrska in Poljska združili pod enim monarhom.
Elizabetin drugi preživeli sin Andrej se je poročil z Ivano I. Neapeljsko. Andrej je želel postati kralj Neaplja in vladati skupaj s svojo ženo, vendar je Ivana to zavrnila. Papež Klemen VI. je odobril Ivanino prošnjo, da bi bila kronana samo ona. V strahu za svoje življenje je Andrej pisal svoji materi, da bo kmalu pobegnil iz kraljestva. Mati je intervenirala in pred vrnitvijo na Ogrsko podkupila papeža, da je razveljavil svojo odločitev in dovolil Andrejevo kronanje. Sinu je podarila prstan, ki naj bi ga varoval pred smrtjo z rezilom ali strupom, in se z lažnim občutkom varnosti vrnila na Ogrsko. Prstan ga ni varoval, saj je bil kmalu zatem umorjen z zadavljenjem.
Regentka
Ludvik je bil med letoma 1370 in 1375 odsoten s Poljske. Elizabeto so imenovali za regentko, da bi jo na eleganten način odstranili z njenega ogrskega dvora. Poljaki so sovražili plačevanje davkov in se radi prepirali med seboj in z dvorom, zlasti z gospodovalno Elizabeto. Njeno regentstvo se je izkazalo za neuspešno, ne glede na njeno poljsko poreklo. Leta 1376 so Poljaki pobili 160 njenih ogrskih telesnih stražarjev in Elizabeta je pobegnila na Ogrsko, da ne bi ubili tudi nje. Ludvik se je spravil z uporniki in na njen račun okrepil svojo oblast.
Smrt
Po regentstvu in vrnitvi na Ogrsko je Elizabeta svoja zadnja leta preživela v samostanu blizu Budima, kjer je napisala svojo oporoko. Želela je, da jo pokopljejo v samostanu reda svete Klare v Starem Budimu. Denar in imetje je prepustila svoji družini. Ludviku je zapustila več zlatih posod, snahi Elizabeti Kotromanić Budimski grad, vnukinji Mariji zlat venec, vnukinji Jadvigi venec iz lilij in nečakinji Hedviki prstan. Denar je zapustila tudi nekaterim cerkvam.
Otroci
Karel (1321)
Ladislav (Beograd, 1. november 1324 – 24. februar 1329)
Relikvatij Svetišče Elizabete Poljske, pripisano Jeanu de Touylu, ok. 1350
Kraljica je bila priznana pokroviteljica umetnosti in ustanoviteljica številnih svetišč, ki jih je obdarila s čudovitimi zakladi.[3] Med njimi je srebrn relikvijar - svetišče Marije z otrokom iz okoli leta 1350, ki je zdaj v Metropolitanskem muzeju umetnosti. Relikvijar, pripisan Jeanu de Touylu,[4] je bil najverjetneje izdelan za samostan klaris reda svetega Frančiška v Budimu, ki ga je ustanovila kraljica leta 1334.[3] Srebrn relikvijar svetega Nikolaja iz leta 1344 v obliki gotske cerkve, ki se pripisuje Pietru di Simoneju Gallicu, je zdaj v Museo Nicolaiano v Bariju.[5] Elizabeta je navdihnila tudi ustanovitev ogrske kapele v Aachnu in poklonila nekatere njene zaklade.[3][5]
