Pjasti (poljsko Piastowie) so bili prva poljska vladarska dinastija.[2] Prvi dokumentirani poljski monarh je bil vojvoda Mješko I. (okoli 930–992).[3] Vladavina Pjastov na Poljskem se je končala leta 1370 s smrtjo kralja Kazimirja III. Velikega.
Veje Pjastov so še naprej vladale v vojvodini Mazoviji in v vojvodinah Šlezije, dokler ni leta 1675 umrl zadnji moški šlezijski Pjast. Pjasti so sklepali zakonske zveze z več plemiškimi rodbinami Evrope in imeli številne visoke položaje, nekatere tudi v Svetem rimskem cesarstvu. Jagelonski kralji po Ivanu I. Albertu so bili po ženski liniji potomci hčerke kralja Kazimirja III.
Izvor imena
Zgodnji poljski vojvode in kralji so zase trdili, da so potomci pollegendarnega Pjasta Kolarja (poljsko Piast Kołodziej),[4] prvič omenjenega v Cronicae et gesta ducum sive principum Polonorum (Letopisi in dejanja poljskih vojvod in knezov), ki jih je okoli leta 1113 napisal Gallus Anonimus. Naziv "dinastija Pjasti" se je prvič pojavil šele v 17. stoletju[5][6] v zgodovinskem delu poljskega zgodovinarja Adama Naruszewicza, v sodobnih virih pa se ni uporabljal.[7][8]
Zgodovina
Prvi Pjasti, verjetno Poljani, so se pojavili okoli leta 940 v trdnjavi Giecz na ozemlju Velikopoljske.[9] Kmalu zatem so svojo rezidenco preselili v Gniezno, kjer je knez Mješko I. od okoli 960 vladal Civitas Schinesghe (poljsko Ziemia Polska). Pjasti so nekaj časa vladali tudi Pomorjanskem, Češki in Lužici, pa tudi Ruteniji in ogrski Spiški regiji na današnjem vzhodnem Slovaškem. Vladar se je naslavljal z vojvoda ali kralj, odvisno od njegove moči.
Položaj Pjastov je odločilno poslabel zaradi razdrobitve po oporoki Boleslava III. Krivoustega iz leta 1138. Poljska država se je za skoraj 150 let razbila na več vojvodin, pri čemer se je vojvoda Pjast proti formalno veljavnemu načelu agnatskega statusa boril za prestol v Krakovu, glavnem mestu Malopoljske province. Številni vojvode, med njimi Mješko III. Stari, Vladislav III. Tankonogi in Lešek I. Beli, so bili okronani, vendar so bili kmalu zatem strmoglavljeni. Starejša veja šlezijskih Pjastov, potomcev vojvode Vladislava II. Izgnanca, najstarejšega sina Boleslava III. Krivoustega, je vladala samostojno in bila od 14. stoletja vazal češke krone.
Potem ko sta leta 1370 izumrli poljska kraljeva linija in mlajša veja Pjastov, je poljska krona pripadla ogrskemu kralju Ludviku I. Anžujskemu, sinu Elizabete Pjast, sestre pokojnega kralja Kazimirja III. Mazovska veja Pjastov je izumrla s smrtjo vojvode Janusa III. leta 1526. Zadnji vladajoči vojvoda Šlezijskih Pjastov je bil Jurij Viljem Legniški, ki je umrl leta 1675. Njegov stric Avgust Legniški, zadnji moški Pjast, je umrl leta 1679. Zadnja zakonita dedinja, vojvodinja Karolina Legniško-Brieška, je umrla leta 1707 in je pokopana v Trzebniški opatiji.
Svoje rodoslovje so z dinastijo Pjastov povezovale številne rodbine, kot so nezakonski potomci šlezijskega vojvode Adama Venčeslava Cieszynskega (1574–1617),
Grb
Okoli leta 1295 je Przemysł II. uporabil grb z belim orlom,[10] ki se je kasneje štel za grb Pjastov ali Pjastovskega orla.[11] Šlezijski Pjasti so v 14. stoletju orlu dodali polmesec s križem. Njihov grb je kasneje postal grb Vojvodine Šlezije.
Po očetovi smrti je bil prisiljen pobegniti v Nemčijo. Po porazu svojega brata Mješka II. Lamberta se je leta 1032 vrnil in zavladal v delu Poljske in kmalu zatem umrl.
Vnuk Mješka I. in Ode Haldenslebenske. Njegova usoda pred letom 1032 ni znana. Leta 1032 mu je cesar Konrad II. podelil del Poljske, verjetno Velikopoljsko. Po smrti Otona Boleslavoviča je bil po letu 1033 verjetno izgnan iz države.
Veljal je za nezakonskega sina in so mu zato namenili cerkveno kariero. Bil je izgnan in po vrnitvi na Poljsko vladal severnemu delu države. Med vojno z bratom je bil ponovno izgnan. Po drugi vrnitvi je dobil manjšo domeno, bil oslepljen in kmalu zatem umrl.
Sin Vladislava I. in Jadvige Kališke, eden o največjih poljskih vladarjev
Ženske predstavnice dinastije
Kraljice žene
Svetoslava, domnevno hčerka Mješka I., kraljica žena Danske, Norveške, Švedske in Anglije, mati Knuta Velikega, kralja cele Anglije, Danske in Norveške
Svjetoslava Poljska, hčerka Kazimirja I., kraljica žena Češke
Rikeza Pojska, hčerka Boleslava III., kraljica žena Švedske, mati Knuta V. Danskega in Zofije Minske
Rikeza Pojska, kraljica Kastilje, hčerka Vladislava II., kralica žena Leóna in Galicije, kraljica žena Kastilje, cesarica vseh Španij
Salomea Poljska, hčerka Leška I. Belega, kraljica žena Haliča
Fenena Kujavska, hčerka Zjemomisla Kujavskega, kraljica žena Ogrske
Elizabeta Rikeza Poljska, hčerka Przemisla II., kraljica žena Poljske in Češke
Viola Ciešinska, hčerka Mješka I., vojvode Cieszyna, kraljica žena Ogrske, Češke in Poljske
Marija Bitomska, hčerka Kazimirja Bitomskega, kraljica žena Ogrske
Beatrika Šlezijska. hčerka Bolka I. Stogega, nemška kraljica
Hedvika Hališka, hčerka Boleslava Pobožnega, kraljica žena Poljske, mati kralja Kazimirja III. Velikega in ogrske kraljice Elizabete Poljske
Elizabeta Poljska, hčerka Vladislava I. Slokega, kraljica žena Ogrske, mati Ludvika I. Ogrskega, kralja Poljske, Ogrske in Hrvaške, in kralja Karla I. Ogrskega, kralja Ogrske in Hrvaške
Ana Švidniška, hčerka Henrika II., vojvode Švidnice, kraljica žena Nemčije in Češke in cesarica Svetega rimskega cesarstva, mati Venčeslava IV. Češkega, kralja Nemčije in Češke
Hedvika Saganska, hčerka Henrika V. Železnega, kraljica žena Poljske
↑A. Małecki. Studya heraldyczne [Heraldične študije], vol. I. Lwów 1890. str. 268–285; M. L. Wójcik. Ród Gryfitów do końca XIII wieku. Pochodzenie – genealogia – rozsiedlenie, Historia CVII, Wrocław 1993. str. 39.