Dezmotubul

Model plazmodezme: ER (endoplazemski retikel), DM (dezmotubul), PM (plazmalema ali celična membrana), CA (kaloza,), CW (celična stena), rdeče kroglice (aktin), rožnate kroglice in paličice (neznane beljakovine)

Dezmotubul je cevasto oblikovan in sploščen del endoplazemskega retikla, ki poteka skozi plazmodezmo in povezuje dve sosednji rastlinski celici.[1] Znane so nekatere molekule, ki se prenašajo skozenj, a v glavnem velja, da večji del plazmodezemskega transporta poteče skozi tako imenovan citoplazemski rokav ali anulus, ki se v plazmodezmi nahaja med dezmotubulom in plazmalemo (celično membrano) plazmodezme.[2] Dezmotubul izvira iz gladkega endoplazemskega retikla.[3]

Lastnosti

Povprečni premer dezmotubula je okoli 15 mikrometrov, kar ga uvršča med ene izmed najbolj zgoščenih in tankih membranskih struktur. Normalno se nahaja v zgoščeni obliki, a se občasno razširi in v notranjosti tvori velik lasten lumen (svetlino).[4] Membrane, ki ga sestavljajo, izvirajo iz celičnega endoplazemskega retikla in so prepredene s številnimi beljakovinami, ki med seboj povezujejo dezmotubul in celično membrano. Ostale beljakovine, katerih večji delež predstavljata aktin in miozin, sestavljajo tvorbo helikalne oblike, ki omogoča transport molekul skozi citoplazemski rokav.[5]

V bližini dezmotubula in plazmaleme so raziskovalci opazili območja elektronsko gostejšega materiala, za katerega se predvideva, da naj bi delil plazmodezmo na več manjših (pod)kanalov.[1] Te tvorbe naj bi gradili predvsem beljakovini miozin[6][7][8] in aktin[7][9], namenjene pa naj bi bile izbirnemu (selektivnemu) transportu snovi skozi plazmodezmo.

Dezmotubul in transport skozi plazmodezme

Dezmotubul je udeležen pri lateralnem (tudi bočnem ali stranskem) prenosu lipidnih molekul iz endoplazemskega retikla ene celice v lumen endoplazemskega retikla druge celice. Ti lipidi se uporabljajo na poti celične signalizacije kot nekakšni dejavniki medceličnega sporočanja.[10] Poznamo tri glavne načine, s pomočjo katerih dezmotubul pogojuje prenos raznovrstnih molekul: nekatere se transportirajo neposredno skozi njegov lumen, druge difundirajo vzdolž njegove membrane, tretje pa se pritrdijo na njegovo citoplazemsko stran in se nato s pomočjo aktivnega transporta, ki zahteva molekule adenozina trifosfata, prenesejo skozi citoplazemski rokav plazmodezme.[11]

Pomembno vlogo imajo tudi molekule aktina in miozina, ki se na dezmotubul pritrdijo na citoplazemskem koncu in služijo kot vir krčenja, ki po potrebi zapira njegovo odprtino in na takšen način nadzira prehajanje molekul skoznjo. Beljakovine dezmotubula imajo hkrati ključno vlogo pri mehanski podpori posamične plazmodezme.[5]

Glej tudi

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 Overall, R. L.; Wolfe, J.; Gunning, B. E. S. (Junij 1982). »Intercellular communication inAzolla roots: I. Ultrastructure of plasmodesmata«. Protoplasma. Zv. 111, št. 2. str. 134–150. doi:10.1007/bf01282071. ISSN 0033-183X.
  2. ↑ Cantrill, L (Oktober 1999). »CELL-TO-CELL COMMUNICATION VIA PLANT ENDOMEMBRANES«. Cell Biology International. Zv. 23, št. 10. str. 653–661. doi:10.1006/cbir.1999.0431. ISSN 1065-6995.
  3. ↑ »Molecular Expressions Cell Biology: Plant Cell Structure - Plasmodesmata«. micro.magnet.fsu.edu. Pridobljeno 31. decembra 2020.
  4. ↑ Alfonso, Yoselin Benitez; Cantrill, Laurence; Jackson, David. Cell-Cell Channels. New York, NY: Springer New York. str. 101–112. ISBN 978-0-387-36058-4.
  5. ↑ 5,0 5,1 Overall, Robyn L.; Blackman, Leila M. (september 1996). »A model of the macromolecular structure of plasmodesmata«. Trends in Plant Science. Zv. 1, št. 9. str. 307–311. doi:10.1016/s1360-1385(96)88177-0. ISSN 1360-1385.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  6. ↑ Radford, Janine E.; White, Rosemary G. (Junij 1998). »Localization of a myosin-like protein to plasmodesmata«. The Plant Journal. Zv. 14, št. 6. str. 743–750. doi:10.1046/j.1365-313x.1998.00162.x. ISSN 0960-7412.
  7. ↑ 7,0 7,1 Blackman, Leila M.; Overall, Robyn L. (Junij 1998). »Immunolocalisation of the cytoskeleton to plasmodesmata of Chara corallina«. The Plant Journal. Zv. 14, št. 6. str. 733–741. doi:10.1046/j.1365-313x.1998.00161.x. ISSN 0960-7412.
  8. ↑ Reichelt, Stefanie; Knight, Alex E.; Hodge, Tony P.; Baluska, Frantisek; Samaj, Jozef; Volkmann, Dieter; Kendrick-Jones, John (september 1999). »Characterization of the unconventional myosin VIII in plant cells and its localization at the post-cytokinetic cell wall«. The Plant Journal. Zv. 19, št. 5. str. 555–567. doi:10.1046/j.1365-313x.1999.00553.x. ISSN 0960-7412.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  9. ↑ White, R. G.; Badelt, K.; Overall, R. L.; Vesk, M. (september 1994). »Actin associated with plasmodesmata«. Protoplasma. Zv. 180, št. 3–4. str. 169–184. doi:10.1007/bf01507853. ISSN 0033-183X.{{navedi revijo}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  10. ↑ Grabski, Sharon; de Feijter, Adriaan W.; Schindler, Melvin (Januar 1993). »Endoplasmic Reticulum Forms a Dynamic Continuum for Lipid Diffusion between Contiguous Soybean Root Cells«. The Plant Cell. Zv. 5, št. 1. str. 25. doi:10.2307/3869425. ISSN 1040-4651.
  11. ↑ ROBERTS, A. G.; OPARKA, K. J. (Januar 2003). »Plasmodesmata and the control of symplastic transport«. Plant, Cell & Environment. Zv. 26, št. 1. str. 103–124. doi:10.1046/j.1365-3040.2003.00950.x. ISSN 0140-7791.