D-dimer

D-dímêr je fibrinopeptid, ki nastaja pri raztapljanju krvnega strdka[1] oziroma je eden od razgradnih produktov fibrina. Tako je poimenovan, ker vsebuje dva fragmenta D fibrinske beljakovine, ki sta med seboj povezana.[2]

Koncentracijo D-dimera je možno določiti s krvnim testom, kar je v pomoč pri diagnozi trombotičnih stanj v telesu.[3] Na voljo so encimsko-imunske (ELISA) in aglutinacijske preiskave.[4] Test na D-dimer ima visoko negativno napovedno vrednost (nizke vrednosti predstavljajo majhno verjetnost za patološko trombotično dogajanje v telesu), pozitivni rezultat pa je lahko posledica različnih dejavnikov.[5][2] Zato se uporablja zlasti za izključitev tromboembolične bolezni pri posameznikih, pri katerih je verjetnost za tako bolezen nizka, pa tudi za diagnozo diseminirane intravaskularne koagulacije.[2] Pri covidu 19 je visoka vrednost d-dimera (štirikratno povišanje) močan napovedni kazalnik za smrtnost.[6][7]

Klinični pomen

Prisotnost D-dimerov vedno dokazuje aktivno fibrinolizo.[8] D-dimer nastaja v telesu zaradi endogene fibrinolize tudi pri zdravih, poveča pa se pri stanjih s prekomerno aktivacijo koagulacije.[4] Koncentracija D-dimerja je lahko povečana pri številnih stanjih, kot so okužbe, tumorji, poškodbe ali operacije, opekline, krvavitve, ishemična bolezen srca, možganska kap, periferna arterijska bolezen, anevrizme, vnetne bolezni in nosečnost, pa tudi v starosti.[4]

Sklici

  1. ↑ https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5511005/d-dimer?query=D-dimer&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 2. 2021.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 Adam SS, Key NS, Greenberg CS (Marec 2009). »D-dimer antigen: current concepts and future prospects«. Blood. 113 (13): 2878–2887. doi:10.1182/blood-2008-06-165845. PMID 31594601.
  3. ↑ Tasic N, Paixao T, Goncalves L (Januar 2020). »Biosensing of D-dimer, making the transition from the central hospital laboratory to bedside determination«. Talanta. 207 (2): 120270. doi:10.1016/j.talanta.2019.120270. PMID 19008457.
  4. ↑ 4,0 4,1 4,2 Kozjak M. s sod. Slovenska priporočila za odkrivanje in zdravljenje venske tromboze. Zdrav Vest, Zdrav Vestn. 2016; 85: 443–457.
  5. ↑ Majcen Vivod B., Vivod M. Pljučna embolija–pregled bolnikov, spremljanih v ambulanti Centra za transfuzijsko medicino Maribor v letu 2011. Zdrav Vestn 2012; 81 supl 2: II-299–306.
  6. ↑ https://www.theatlantic.com/health/archive/2020/04/coronavirus-immune-response/610228/
  7. ↑ Velavan, Thirumalaisamy P.; Meyer, Christian G. (25. april 2020). »Mild versus severe COVID-19: laboratory markers«. International Journal of Infectious Diseases. doi:10.1016/j.ijid.2020.04.061. Pridobljeno 25. aprila 2020.
  8. ↑ Plausteiner K. Kazalci aktivirane koagulacije pri bolnikih z vensko trombozo in mutacijo v genuza protrombin in faktor. MED RAZGL 2003; 42: 133–145.