PROFILPELAJAR.COM

Džanibeg
Džanibeg
Kan
	Džanibeg leta 1375 v Katalonskem atlasu
Kan Zlate horde; Kan Modre horde
Vladanje	1342–1357
Predhodnik	Tinibeg
Naslednik	Berdibeg
Rojstvo	neznan datum; Zlata horda
Smrt	1357; Saraj
Potomci	Berdibeg in drugi
Rodbina	Bordžigini
Vladarska rodbina	Zlata horda
Oče	Uzbeg kan
Mati	Tajdula Hatun
Religija	Islam

Džanibeg ali Džanibeg kan je bil od leta 1342 do 1357 kan Zlate horde, * ni znano, Zlata horda, † 1357, Saraj.

Vladanje

Leta 1342 pri Saraj-Jüku umoril svojega starejšega brata in tekmeca Tinibega in se s podporo svoje matere Tajdule Hatun razglasil za kana. Pred tem je že ubil še enega ambicioznega brata Hiḍrbega. Znano je, da se je aktivno vmešaval v zadeve ruskih kneževin in Litve. Moskovska velika kneza Simeon Ponosni in Ivan II. Rdeči sta bila pod stalnim Džanibebovim političnim in vojaškim pritiskom.

Poveljeval je mogočni vojski krimskih Tatarov, ki je leta 1343 napadla krimsko pristaniško mesto Kaffo. Februarja je obleganje prekinil prihod italijanskega reševalnega ladjevja. Leta 1345 je ponovno neuspešno oblegal Kaffo, ker je v njegovi vojski izbruhnila epidemija črne kuge. Njegova vojska je trupla svojih vojakov katapultirala v mesto, da bi s črno smrtjo oslabila branilce. Okuženi genovski pomorščaki so pozneje odpluli iz Kaffe v Genovo, Messino in Konstantinopel in črno smrt prenesli v Evropo.^[1]

Leta 1356 je napadel Azerbajdžan, osvojil Tabriz in tam postavil svojega guvernerja. Vzpostavil je nadoblast Džočidov v Čagatajskem kanatu in poskušal združiti tri kanate Mongolskega cesarstva. Ko je sprejel vdajo šejka Uvaisa I., se je pohvalil, da so pod njegovo oblastjo trije ulusi (okrožja/narodi) Mongolskega cesarstva. Kmalu zatem se je soočil z vstajo v Tabrizu, ki je povzročila vzpon dinastije Džalajiridov, odcep Ilkanata in na koncu kanovo smrt.

Jakov Kapkov (1816-1854): *Metropolit Aleksej zdravi slepoto tatarske kraljice Tajdule, Džanibeg pa ga opazuje*

Moskovski samostan Čudov, ki sta ga približno v času Džanibegovega padca ustanovila kijevski metropolit Aleksej in duhovni vodja Sergej Radoneški, je bil zgrajen na zemljišču, ki ga je po legendi kan podelil Alekseju v zahvalo za čudežno ozdravitev slepote njegove matere Tajdule.

Džanibegovo vladavino so zaznamovali prvi spopadi ed fevdalci, ki so sčasoma povzročili propad Zlate horde. Z atentatom na Džanibega leta 1357 se je začelo četrtstoletno obdobje političnih pretresov. Od leta 1357 do 1378 je v Hordi vladalo petindvajset kanov.

Družina

Džanibeg je imel več sinov. Nasledil ga je sin Berdibeg, ki je po umoru očeta začel odstranjevati še svoje brate. Zdi se, da so še dva ali trije kani trdili, da so Džanibegovi sinovi, in jih sodobni zgodovinarji včasih tudi obravnavajo kot take.^[2]

Berdibeg (vladal 1357–1359)
(pretendent ?) Kulpa (vladal 1359–1360)
(pretendent ?) Navruzbeg (r. 1360)
(pretendent ?) Kildibeg (vladal 1361-1362)
hčerka Šakarbeg, poročena z Ak Sufijem, knezom Horezma; njuna hčerka Kanzada Begum se je poročila v Timuridsko dinastijo^[3]

Rodoslovje

Džingiskan
- Džoči
  - Batu kan
    - Tokokan
      - Mengu Timur
        Togrilča
        Uzbeg kan
        Džanibeg

Sklici

↑ "How the Plague Spread to Italy". Brown University. 12. marec 2010.
↑ Buell 2003: 76; Gaev 2002: 18-19, Počekaev 2010: 122, 124 in drugi.
↑ Martin Bernard Dickson, Michel M. Mazzaoui, Vera Basch Moreen. Intellectual studies on Islam: essays written in honor of Martin B. Dickson (1990), str. 113.

Viri

Buell, P. D., Historical Dictionary of the Mongol World Empire Oxford, 2003.
Gaev, A. G., "Genealogija i hronologija Džučidov," Numizmatičeskij sbornik 3 (2002) 9-55.
Horrox, R., The Black Death.
Kołodziejczyk, Dariusz (2011). The Crimean Khanate and Poland-Lithuania: International Diplomacy on the European Periphery (15th-18th Century). A Study of Peace Treaties Followed by Annotated Documents. Leiden: Brill. ISBN 9789004191907. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 30. junija 2017. Pridobljeno 23. maja 2022.
David Morgan, The Mongols.
Počekaev, R. J., Cari ordynskie: Biografii hanov i pravitelej Zolotoj Ordy. Saint Petersburg, 2010.