Konstanca, vojvodinja Kujavije Boleslav II. Rogati Mješko, vojvoda Lubusza Henrik III. Beli Konrad I. Šlezijsko-Glogovski Elizabeta, vojvodinja Velikopoljske Ladislav Sazburški
Ana Legniška (češko Anna Lehnická, poljsko Anna Przemyślidka) iz češke dinastije Přemyslidov je bila od leta 1238 do 1241 vojvodinja Šlezije in po poroki s Henrikom II. Pobožnim od leta 1238 do 1252 velika vojvodinja žena Poljske, * okoli 1203[1]/1204, verjetno Praga, † 26. junij 1265.
Skupnost frančiškanskih redovnic v opatiji svete Klare Praške v Vroclavu jo je slavila kot svojo ustanoviteljico in zavetnico.
Življenje
Ana je bila rojena verjetno v Pragi kot hčerka češkega kralja Otokarja I. in njegove druge žene Konstance Ogrske.[1] Njena stara starša po materini strani sta bila ogrski kralj Béla III. in njegova prva žena Agneza Antioška. Stara starša po očetovi strani sta bila kralj Vladislav II. Češki in Judita Turingijska. Bila je sestra frančiškanske nune Neže Češke.
Ko je bila stara okoli dvanajst let (leta 1216) so jo poročili s princem Henrikom II. Pobožnim, članom šlezijske veje dinastije Pjastov, sinom in dedičem vojvode Henrika I. Bradatega.[3] Med notranjepolitičnimi boji so šlezijski Pjasti po atentatu na velikega vojvodo Lešeka I. Belega leta 1227 pridobili velike dele poljskih ozemelj. Henrik Bradati je leta 1231 podedoval vojvodino Velikopoljsko, naslednje leto pa je dobil še Seniorat in poljski prestol v Krakovu. Po njegovi smrti 19. marca 1238 ga je nasledil njegov sin Henrik II., sovladar v šlezijskih deželah od leta 1226.
Hedvika Andeška krsti svojega vnuka Boleslava II. Rogatega; krstu prisostvuje Ana Legniška
Ana je 9. aprila 1241 ovdovela,[1] ko je njen mož padel v boju z Mongoli v bitki pri Legnici. Naslednja leta je bila predvsem regentka svojega sina Boleslava II. in njegovih bratov.[4] Ko je krakovski prestol prešel na vojvodo Konrada I. Mazovskega, šlezijski Pjasti niso uspeli obdržati svoje oblasti v poljskih deželah
8. maja 1242 sta Ana in njen sin ustanovila benediktinsko opatijo Krzeszów (Grüssau). Vojvodinja vdova je nato ustanovila še samostan frančiškanskih sester sv. Klare v Vroclavu.[4]
Po besedilu, znanem kot Notæ Monialium Sanctæ Claræ Wratislaviensium (Zapisi redovnic sv. Klare iz Vroclavu),[5] je Ana umrla leta 1265 in bila pokopana v nunskem koru kapele sv. Hedvike v samostanu sv. Klare v Vroclavu.
Po pisanju zgodovinarja Gáborja Klaniczaya so jo na Poljskem častili kot svetnico, čeprav ni bila nikoli kanonizirana.[1]
Henrika III. Belega (1227/1230 – 3. december 1266),
Konrada Głogovskega (1228/1231 – 6. avgust ok. 1274),
Elizabeto (ok. 1232 – 16. januar 1265), poročeno leta 1244 s Przemyslom I. Velikopoljski,
Nežo Trebniško[6] (ok. 1236 – 14. maj po 1277), ki jo je mati pustila pri frančiškanskih sestra v samostanu sv. Klare v Vroclavu,
Vladislava (1237 – 27. april 1270), kanclerja Češke, knezoškofa Bamberga in Passau in knezoškofa Salzburga, in
Hedviko (ok. 1238/1241 – 3. april 1318), opatinjo samostana sv, Klare v Vroclavu.
Po dolgotrajnih dinastičnih bojih so Anini mlajši sinovi zahtevali svoje pravice do spodnješlezijske dežele. Henrik III. je po razdelitvi šlezijskih dežel leta 1248 vladal kot vojvoda Vroclava, medtem ko je Boleslav II. vladal kot vojvoda Legnice. Od leta 1251 je Konrad I. vladal kot prvi šlezijski vojvoda Glogova. Aninega sina Vladislava/Ladislava je češki kralj Otokar I. leta 1256 imenoval za kanclerja. Leta 1257 je bil izvoljen za knezoškofa Bamberga in Passaua in leta 1265 za knezoškofa Salzburga.
