Amfotericin B

Klinični podatki
Nosečnostna kategorija	ZDA: B (raziskave na živalih niso dokazale škodljivosti)
Način uporabe	počasna intravenska infuzija
Oznaka ATC	A01AB04 (WHO) A07AA07, G01AA03, J02AA01
Pravni status
Pravni status	na recept
Farmakokinetični podatki
Biološka razpoložljivost	100 % (i. v.)
Presnova	v ledvicah
Razpolovni čas	prva faza: 24 h, druga faza: okoli 15 dni
Izločanje	40 % se v naslednjih 7 dneh pojavi v seču pomembno je tudi izločanje z žolčem
Identifikatorji
IUPAC ime (3S, 5R, 6R, 9R, 11R, 15S, 16R, 17R, 18S, 19E, 21E, 23E, 25E, 27E, 29E, 31E, 33R, 35S, 36R, 37S)-33-((2S, 3R, 4R, 5R, 6S)-4-amino-3, 5-dihidroksi-6-metiltetrahidro-2H-piran-2-iloksi)-1, 3, 5, 6, 9, 11, 17, 37-oktahidroksi-15, 16, 18-trimetil-13-okso-14, 39-dioksabiciklo[33.3.1]nonatriakonta-19, 21, 23, 25, 27, 29, 31-heptaen-36-karboksilna kislina
Številka CAS	1397-89-3
PubChem CID	14956
DrugBank	DB00681
ChemSpider	10237579
UNII	7XU7A7DROE
KEGG	D00203
ChEBI	CHEBI:2682
ChEMBL	ChEMBL267345
NIAID ChemDB	[1]
CompTox Dashboard (EPA)	DTXSID9022601
ECHA InfoCard	100.014.311
Kemični in fizikalni podatki
Formula	C47H73NO17
Mol. masa	924,084
3D model (JSmol)	Interactive image
SMILES O=C(O)[C@@H]3[C@@H](O)C[C@@]2(O)C[C@@H](O)C[C@@H](O)[C@H](O)CC[C@@H](O)C[C@@H](O)CC(=O)O[C@@H](C)[C@H](C)[C@H](O)[C@@H](C)C=CC=CC=CC=CC=CC=CC=C[C@H](O[C@@H]1O[C@H](C)[C@@H](O)[C@H](N)[C@@H]1O)C[C@@H]3O2

Amfotericin B (lastniška imena: Fungilin, Fungizone, Abelcet, AmBisome, Fungisome, Amphocil, Amphotec) je polienski antimikotik (protiglivična učinkovina). Prvotno so jo izolirali iz vlaknate bakterije Streptomyces nodosus. Ime je spojina dobila po svoji amfifilni naravi – del molekule je lipofilen, del pa hidrofilen. Poznani sta dve različni spojini: amfotericin A in amfotericin B, vendar se v terapiji uporablja le slednji, saj je veliko učinkovitejši.

V zdravila je vgrajen bodisi kot sama spojina amfotericina B, kot holesteril-sulfatni kompleks, lipidni kompleks ali v obliki liposomov. Slednji, torej liposomski amfotericin B (AmBisome) izkazuje najboljše prenašanje pri bolnikih.

Intravensko se amfotericin B uporablja za zdravljenje sistemskih glivičnih okužb, do katerih pride zlasti pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom.

Amfotericin B je učinkovit tudi proti nekaterim boleznim, ki jih povzročajo praživali in proti katerim ni dugih zdravil, npr. visceralna leishmanioza^[1][2] in meningoencefalitis, ki ga povzročajo amebe.

Kot tudi drugi polienski antimikotiki se amfotericin B veže na ergosterol, poglavitni sterol v celičnih membranah gliv. V membrani nastanejo pore, poveča se njena prepustnost in iz glivne celice uhajajo kalijevi ioni. Sledi celična smrt.

Amphotericin B povzroča tudi zelo resne, lahko celo življenjsko ogrožajoče neželene učinke. Eno do tri ure po infuziji se pogosto pojavi močan akuten odziv z vročino, mrzlico, drgetanjem, hipotenzijo, anoreksijo, slabostjo, bruhanjem, glavoboli, dispnejo ali tahipnejo. Ta odziv včasih pri nadaljnjih odmerkih oslabi. Vzrok je verjetno sprostitev histamina, pomembna pa je tudi povečana sinteza prostaglandinov. Za omilitev teh simptomov naj bi bili začetni odmerki nižji in se nato postopoma višali.

Intravensko dajanje amfotericina B izzove tudi nefrotoksičnost (škodljivo delovanje na ledvice), ki lahko povzroči tudi trajne in resne poškodbe ledvic. Pri liposomskih pripravkih (AmBsome) je ta učinek močno blažji.

Pride lahko tudi do motenj elektrolitov (hipokaliemija, hipokalcemija). Deluje lahko tudi škodljivo na jetra ter krvotvorni sistem.

Možne so tudi kožne reakcije.