Aerob ali aerobni organizem (tudi aerobiont^[1]) je vsak organizem, ki lahko preživi in raste le v oksigeniranem okolju, kjer je prisoten molekularni kisik.^[2] Nasprotje predstavljajo anaerobi (anaerobni organizmi), ki za svojo rast ne potrebujejo kisika, nekateri pa se na prisotnost kisika odzovejo negativno ali zaradi tega plina celo odmrejo.^[3] Opazna prednost aerobnih organizmov je aerobno dihanje, ki je z energijskega in ekonomičnega vidika uspešnejše kot anaerobno dihanje.^[4] Med aerobe sodijo številni dobro poznani večceličarji, kot so denimo rastline in živali, aerobne presnove pa se poslužujejo tudi nekateri mikroorganizmi (določene glive, bakterije ipd.).^[5]

Glede na odnos do kisika poznamo različne tipe organizmov:

• Obvezni (striktni ali obligatni) aerobi za svojo rast nujno potrebujejo kisik. V procesu, znanem kot celično dihanje, tovrstni organizmi za oksidacijo substrata (recimo ogljikovih hidratov in lipidov) in sledeče generiranje energije porabljajo kisik.^[6]

• Fakultativni anaerobi porabljajo kisik, če je na voljo, kadar pa ga ni, se za proizvodnjo energije poslužujejo anaerobnih metod.^[3]
• Mikroaerofili potrebujejo kisik za produkcijo energije, a jim koncentracija atmosferskega kisika škoduje (21% O₂).^[6]
• Aerotolerantni anaerobi ne porabljajo kisika, a jim ta tudi ne škoduje.^[6]

Določanje tipov aerobov je mogoče z gojitvijo v tekoči kulturi, saj je za vsako skupino značilen točno določen položaj v epruveti:^[7]

1. Obvezne (obligatne) aerobne bakterije se v velikih količinah zberejo na zgornji strani epruvete, da lahko na tak način pridobijo kar največ kisika, ki ga na drugih mestih gojišča ni ali se nahaja v manjši koncentraciji.^[7]
2. Obvezne (obligatne) anaerobne bakterije se vedejo obratno, saj se vrha epruvete zaradi toksičnosti kisika izogibajo, največ pa se jih zbere na spodnjem delu, kjer je koncentracija kisika najmanjša.^[7]
3. Fakultativne anaerobne bakterije lahko rastejo tako s kot tudi brez kisika, saj lahko energijo presnavljajo bodisi aerobno bodisi anaerobno. V epruveti se agregirajo predvsem na vrhu, ker aerobno dihanje generira več ATP kot fermentacija in anaerobno dihanje.^[7]
4. Mikroaerofilne vrste so aerobi, ki se v največji količini nahajajo na zgornji polovici epruvete, a ne na samem vrhu, ker jim zadostujejo že majhne koncentracije kisika (izpostavljenost previsokim koncentracijam kisika je lahko za tovrstne bakterije celo strupena).^[7]
5. Porazdelitev aerotolerantnih bakterij je raznolika, saj na njo prisotnost kisika nima vpliva (njihova presnova je v osnovi anaerobna, a jim prisotnost kisika ne škodi). Zatorej so tovrstne bakterije najpogosteje enakomerno porazdeljene po epruveti.^[7]

Dober primer je oksidacija monosaharida glukoze, ki poteče v okviru aerobnega dihanja, znanega pod imenom celično dihanje:^[8]

C₆H₁₂O₆ + 6 O₂ + 38 ADP + 38 P→ 6 CO₂ + 44 H₂O + 38 ATP

Pri tem procesu, ki ga navadno delimo v tri sklope biokemijskih reakcij (glikoliza, Krebsov cikel in oksidativna fosforilacija), se kemična energija kisikovih molekul^[9] ter hranil pretvarja v molekule adenozina trifosfata (ATP) in odpadne produkte.^[10]

• anaerob
• ekstremofil