Upor se osredotoči na Normandijo. Škotska vojska, ki podpira upornike, izvede invazijo na Anglijo in prodre vse do juga Anglije. ↓
→ Kralj Henrik II. ignorira škotsko invazijo in izvede protiofenzivo v Franciji. ↓
→ Škotom v Angliji spodleti in ne dosežejo vidnejšega uspeha, ker so rojalistične sile v zavetju gradov. Z invazijo, tokrat na vzhod Anglije, poskusi še flandrijski grof Filip I.. ↓
8. julij → Za razliko od Škotov, Henrik II. ne podcenjuje Flandrijcev in se vrne v Anglijo.↓
→ Henrik Mladi Kralj in francoski kralj Ludvik VII. vdreta v Normandijo, vendar jima ne uspe zavzeti ključnih trdnjav. ↓
→ Kralj Henrik II. obišče grob canterburyjskega nadškofa Tomaža Becketa, ki ga je pred štirimi leti ukazal umoriti. Upor sinov ima božjo kazen za umor.
13. julij - Bitka pri Alnwicku: škotski kralj Vilijem Lev naredi usodno napako, ko pošlje vojsko plenit po okolici, v vojaškem kampu pa pridrži zgolj okoli 60 vitezov. Po kratkem boju kralja Vilijema zajame lokalni vojaški oddelek, ki ga vodi Ranulf de Glanvill.
Zajetje škotskega kralja Vilijema močno oslabi upornike, zato se Henrik II. osredotoči izključno na Francijo, kjer se uporni sinovi in francoski kralj en za drugim predajo.↓
Upornim sinovom podeli prej prikrajšane ugodnosti.
Uporim baronom, na katere prevali krivdo, da možnost, da se odkupijo, potem jim obnovi fevde.
S francoskim kraljem Ludvikom VII. ohrani predvojni status quo. Isto velja za grofa Filipa I. Flandrijskega.
Manj naklonjenosti izkaže škotskemu kralju Vilijemu Levu: za odkup mu mora predati pet ključnih škotskih utrdb: Roxburgh, Berwick, Jedburgh, Edinburgh in Stirling.
Največja poraženka je kraljeva soproga Eleanora Akvitanska, ki jo stalno nadzoruje v hišnem priporu, da ne bi ponovno vplivala na sinove.
september - Začetek pete italijanske odprave rimsko-nemškega cesarja Friderika I. Barbarosse. Po spustu v Padsko nižino prva pade komuna Susa. Udeležbo na odpravi zavrne saksonski vojvoda Henrik Lev iz hiše Welf, kar postavi pod vprašaj njegovo zavezništvo z Barbarosso.
15. maj - Sirski vladar (emir Alepa in Damaska) Nur ad-Din umre proti koncu priprav na vojno z nepokornim egiptovskim guvernerjem, oziroma sultanom, Saladinom.
Nur ad-Dina nasledi njegov enajstletni sin As-Salih Ismail al-Malik, dejansko oblast prevzame evnuh Gumuštugin, ki mladega emirja umakne v Alep.
Saladin korespondenčno priseže vazalno zvestobo mlademu emriju, sicer pa Nur ad-Dinova smrt zanj pomeni popolno politično samostojnost, ki mu omogoča združitev Egipta in Sirije.
Nur ad-Dinovo smrt izkoristi jeruzalemski kralj Amalrik I. in začne oblegati Banias, ki ga zavzame. Na poti nazaj zboli z grižo.
Nur ad-Dinova smrt ustreza še sultanu Sultanata RumKilidžu Arslanu II., ki, razbremenjen z jugovzhoda, hitro porazi Danišmende v vzhodni Anatoliji ub se ponovno zoperstavi Bizantincem. 1176 ↔
11. julij - Umre kralj Amalrik I. Nasledi ga trinajstletni sin Baldvin IV., za katerega pa so nekaj let prej ugotovili, da je okužen z gobavostjo.
Najvišjo politično vrednost imata Baldvinovi dedinji, sestri Sibila in Izabela.
Po Nur ad-Dinovi smrti se vnamejo politični boji med frakcijami za nadzor nad emirjem As-Salihom. ↓
23. november → Neslogo izkoristi Saladin, ki se odzove na povabilo prebivalcev Damaska, na katerih mnenje so močno vplivali kleriki. Z majhnim oddelkom vojske nenasilno vstopi v mesto. Saladin se okliče za regenta emirja As-Saliha. ↓
30. december → Saladin oblega Alep. Emir As-Salih in regent Gumuštigin zavrneta predajo. 1175 ↔
Grof Ramale Baldvin Ibelinski predstavi jeruzalemskemu dvoru družino Lusignanskih, v katero je poročil svojo hčerko.
Daljni vzhod
Kitajska (Dinastija Song) podeli Vietnamu ime Annam, ki v tem obdobju geografsko obsega približno isto kot Severni Vietnam med hladno vojno.
Burma: v Paganski kraljevini zasede prestol Narapatisithu, ki pa ima že od začetka težave z upori. 1190 ↔
Afrika
julij - Sicilski kralj Vilijem II. poskusi s pomorsko invazijo na Egipt, vendar ga egiptovski vladar Saladin zavrne.
avgust - Odsotnost Saladina, ki poskuša zavarovati svoj interes v Siriji, izkoristi beduinsku ljudstvo Banu al-Kanz, ki se polasti Zgornjega Egipta.