Železov(II) oksid

Železov(II) oksid
Železov(II) oksid
Imena
IUPAC ime
železov(II) oksid
Druga imena
fero oksid, železov monoksid
Identifikatorji
3D model (JSmol)
ChEBI
ChemSpider
ECHA InfoCard 100.014.292
UNII
  • InChI=1S/Fe.O
    Key: UQSXHKLRYXJYBZ-UHFFFAOYSA-N
  • InChI=1/Fe.O/rFeO/c1-2
    Key: UQSXHKLRYXJYBZ-WPTVXXAFAB
  • [Fe]=O
Lastnosti
FeO
Molska masa 71,844 g/mol
Videz črni kristali
Gostota 5,745 g/cm3
Tališče 1.377 °C (2.511 °F; 1.650 K)
Vrelišče 3.414 °C (6.177 °F; 3.687 K)
netopen
Topnost netopen v alkalijah in alkoholu,
topen v kislinah
Lomni količnik (nD) 2,23
Nevarnosti
Glavne nevarnosti lahko je samovnetljiv
NFPA 704 (diamant ognja)
NFPA 704 four-colored diamondFlammability code 0: Will not burn. E.g. waterHealth code 0: Exposure under fire conditions would offer no hazard beyond that of ordinary combustible material. E.g. sodium chlorideReactivity (yellow): no hazard codeSpecial hazards (white): no code
0
0
različna
Sorodne snovi
Drugi anioni železov(II) fluorid, železov(II) sulfid, železov(II) selenid, železov(II) telurid
Drugi kationi manganov(II) oksod, kobaltov(II) oksid
Sorodne snovi železov(III) oksid, železov(II,III) oksid
Če ni navedeno drugače, podatki veljajo za material v standardnem stanju pri 25 °C, 100 kPa).
Sklici infopolja

Železov(II) oksid ali fero oksid je eden od železovih oksidov s formulo FeO. Njegov mineral se imenuje vustit. Je črn prah in se včasih zamenjuje z rjo, ki je sicer sestavljena iz hidriranega železovega(III) oksida (feri oksida). Železovi(II) oksidi spadajo v družino nestehiometričnih spojin, za katere je značilno pomanjkanje železa. V železovem(II) oksidu se giblje od Fe0,84O do Fe0,95O.[2]

Priprava

FeO se lahko pripravi s termičnim razpadom železovega(II) oksalata:

FeC2O4 → FeO + CO2 + CO

Postopek se mora izvesti v inertni atmosferi, ker sicer nastane železov(III) oksid. Na podoben način se pridobivata tudi manganov(II) oksid in kositrov(II) oksid.[3][4]

Stehiometrični FeO se lahko pripravi s segrevanjem Fe0,95O s kovinskim železom pri 770 °C in 36 kbar.[5]

Reakcije

Železov(II) oksid je pri temperaturah pod 575 °C termodinamsko nestabilen in teži k disproporcionaciji na kovinsko Fe in Fe3O4:[2]

4FeO → Fe + Fe3O4

Zgradba

FeO kristalizira v kubičnem kristalnem sistemu, v katerem so železovi atomi oktaedrično koordinirani z atomi kisika. Nestehiometrija se pojavi verjetno zaradi enostavne oksidacije Fe(II) v Fe(III), ki učinkovito nadomesti majhen del Fe(II) z dvema tretjinama dela Fe(III). Slednji zasede tetraedrični položaj v gostem skladu oksidne kristalne rešetke.[5]

Pri temperaturah pod 200 K se zgodi manjša sprememba zgradbe, ki spremeni simetrijo romboedra, in snov postane antiferomagnetna.[5]

Nahajališča

FeO sestavlja približno 9 % Zemljinega plašča. V plašču bi lahko bil električno prevoden, s čimer bi se morda lahko pojasnilo motnje v Zemljini rotaciji, ki se ne ujemajo s sprejetimi modeli lastnosti Zemljinega plašča.[6]

Uporaba

Železov(II) oksid se uporablja kot pigment. Njegova uporaba je dovoljena tudi v kozmetiki in nekaterih črnilih za tetoviranje. V akvaristiki se uporablja za filtriranje fosfatov.

Sklici

  1. ↑ P. Patnaik (2002). Handbook of Inorganic Chemicals. McGraw-Hill. ISBN 0-07-049439-8.
  2. ↑ 2,0 2,1 N.N. Greenwood, A. Earnshaw (1997). Chemistry of the Elements (2. izdaja). Butterworth-Heinemann. ISBN 0080379419.
  3. ↑ H. Lux (1963). Iron (II) Oxide. Handbook of Preparative Inorganic Chemistry (2. izdaja). Academic Press, NY. 1. del, str. 1497.
  4. ↑ A. Sutcliffe (1930). Practical Chemistry for Advanced Students. John Murray, London.
  5. ↑ 5,0 5,1 5,2 A.F. Wells (1984). Structural Inorganic Chemistry (5 izd.). Oxford: Clarendon Press. COBISS 621359. ISBN 0-19-855370-6.
  6. ↑ Science. Januar 2012.