Rodil se je očetu kmetu in ključavničarju Antonu ter materi Katarini (rojena Petric). Beličič je leta 1940 diplomiral iz slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Kasneje se je študijsko izpopolnjeval na univerzi v Milanu. Med 2. svetovno vojno je bil srednješolski profesor v Ljubljani. Nazorsko je pripadal protikomunističnemu akademskemu klubu StražaL. Ehrlicha ter pri tem urejal Stražo v viharju, zato se je leta 1945 umaknil v Trst, kjer je poučeval na slovenskih srednjih šolah in bil sodelavec pri Radiu Trst A. Za potrebe šole je pisal učbenike in prevajal. Sodeloval je z zamejskimi in zdomskimi publikacijami, Sloveniji pa so bile njegove knjige do osamosvojitve prepovedane.
Prvo pesniško zbirko Češminov grm je izdal 1944. Pisal je tudi kratko prozo, zlasti črtice in novelistiko, pa tudi povesti. V Molitvi na gori (1943) je pokazal nagnjenost k lirični razpoloženosti in avtobiografičnosti in razčlenjevanju osebnih doživljanj. Zelo aktualni so njegovi publicistični zapisi Prelistavanje poldavnine (Gorica, 1980) in Leto odmrznitve (Gorica, 1992). V slovenščino je prevajal predvsem italijanske avtorje.
Leta 1963 je prejel literarno nagrado vstajenje, za zbirko črtic Nova pesem.
Leta 2000 so mu na rojstni hiši v Črnomlju odkrili spominsko ploščo. [3]
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
