Veliki pajesen

Veliki pajesen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:
Plantae (rastline)
Deblo:
Magnoliophyta (kritosemenke)
Razred:
Magnoliopsida (dvokaličnice)
Red:
Sapindales (javorovci)
Družina:
Simaroubaceae (pajesenovke)
Rod:
Ailanthus (pajesen)
Vrsta:
A. altissima
Dvočlensko ime
Ailanthus altissima
Sinonimi
  • Ailanthus glandulosa Desf.
  • Ailanthus cacodendron (Ehrh.) Schinz & Thell.
  • Ailanthus erythrocarpa Carrière
  • Ailanthus giraldii Dode
  • Ailanthus guangxiensis S.L.Mo
  • Ailanthus japonica K.Koch
  • Ailanthus japonica Dippel
  • Ailanthus peregrina (Buc'hoz) F.A.Barkley
  • Ailanthus pongelion J.F.Gmel.
  • Ailanthus procera Salisb.
  • Ailanthus rhodoptera F.Muell.
  • Ailanthus sinensis Dum.Cours. nom. illeg.
  • Ailanthus sutchuensis Dode
  • Ailanthus vilmoriniana Dode
  • Albonia peregrina Buc'hoz
  • Choerospondias auriculata D.Chandra
  • Rhus cacodendron Ehrh.
  • Toxicodendron altissimum Mill.

Veliki pajesen (znanstveno ime Ailanthus altissima), znan tudi kot visoki pajesen, navadni pajesen, ailant oz. božje drevo, je drevo, ki izvira iz Kitajske.[1]

Veliki pajesen zraste do 25 metrov visoko (v 20 letih zraste ok. 15 metrov visoko). Oblikuje široko krošnjo in se občasno pojavlja tudi kot večdebelno drevo. Najraje ima sončne lege z blago klimo. Mladi poganjki so rdečerjave barve in na otip žametni. Lubje je sivorjavo s svetlimi progami, pozneje podolžno razpokano. Listi so do 60 cm dolgi in imajo neprijeten intenziven vonj.[2] Listje odpade z drevesa razmeroma pozno. Drevo cveti julija in avgusta.[1] Njegova semena so krilata, podobno kot pri jesenu. Semena in lubje so strupeni. Lubje ima močni odvajalni učinek, drevesni sok močno draži kožo.[2]

Je zelo odporna drevesna vrsta: izkazal se je za odpornejšega na saje, prašne delce in druge oblike onesnaževanja v urbanem okolju kot je to za drevesa običajno.[3][4]

Veliki pajesen so v Evropo prinesli kot okrasno drevo za parkovne nasade,[5] vendar se je nato presenetljivo hitro samostojno razširil po celem kontinentu.[3]

Sklici in opombe

  1. ↑ 1,0 1,1 Oleg Polunin, Flowers of Europe, Oxford, 1997, s. 229. (COBISS)
  2. ↑ 2,0 2,1 Hans-Dieter Warda, Das grosse Buch der Garten- und Landschaftsgehölze, Bad Zwischenahn, 2002, s. 42, 43. (COBISS)
  3. ↑ 3,0 3,1 Ladislav Mucina, Georg Grabherr, Thomas Ellmauer, Die Pflanzengesellschaften Österreichs. Teil 1, Anthropogene Vegetation, Jena, 1993, s. 228. (COBISS)
  4. ↑ Michael A. Dirr, Manual of woody landscape plants : their identification, ornamental characteristics, culture, propagation and uses, Champaign, 1998, s. 80. (COBISS)
  5. ↑ Konrad Lauber, Gerhart Wagner, Flora Helvetica, Bern, 2001, s. 714. (COBISS)