Razvoj se je začel v 1960, ko je raziskovalni inštitut NII-24 dobil ukaz za razvoj novega torpeda za jedrske podmornice. Leta 1969 se je GSKB-47 združil z NII-24 v nov hidrodinamični inštitut v Kiev-u, Ukrajina. Škval je plod tega sodelovanja.
Oznanili so ga v 1990ih, čeprav je bil v uporabi že od 1977. Škval naj bi se lahko uporabljal kot protiorožje za sovražnikove torpede, presekal naj bi jim krmilno žico.
Nosni delZadnji del
Hitrost VA-111 je precej večja kot trenutno operativni torpedi organizacije NATO. Veliko hitrost se doseže z uporabo raketnega motorja in superkavitacije. Torpedo pluje v mehurčku, ki ga ustvari posebno oblikovan nos – s tem se zelo zmanjša upor in torpedo lahko doseže velike hitrost.
Izstreljuje se ga iz 533 mm torpednih cevi, ob izhodu iz cevi ima hitrost 93 km/h. Kmalu zatem se vključi raketni motor na tekoče gorivo in ga pospeši do hitrosti okrog 370 km/h (200 vozlov). Nekateri viri omenjajo hitrosti do 250+ vozlov, razvijali naj bi tudi verzijo z 300 vozli. Raketni motor uporablja HTP (high test peroxide) in kerozin. HTP je zmes vodikovega peroksida (85 do 98 %) in ostali del iz vode. Rezervoarji imajo okrog 1500 kg vodikovega peroksida in 500 kg kerozina.[2]
Prve verzije naj bi uporabljali samo inercialno navigacijo[3][4] Poznejše verzije naj bi imele tudi druge načine vodenja. Oborožen je lahko tudi z jedrsko konico ali pa 210 kg konvencionalno bombo.
Torpedo proizvajajo v Kirgizistanu. Leta 2012 je Ruska vlada dobila 75 % delež v tovarni v zameno za odpis dolgov Kirgizistana Rusiji.
