PROFILPELAJAR.COM

Uranofan
Uranofan
	Uranofan iz rudnika Rössing, Erongo, Namibija
Splošno
Kategorija	VIII. razred - Silikati,; podrazred: otočni silikati
Kemijska formula	Ca[UO2 \| SiO3OH]2 • 5H2O
Strunzova klasifikacija	09.AK.15
Klasifikacija DANA	53.03.01.02
Kristalna simetrija	Monoklinska sfenoidna (2),; prostorska skupina P 21
Osnovna celica	a = 15,87 Å, b = 7,05 Å,; c = 6,66 Å, Z = 3,; β = 97,25°, V = 739,19 Å3
Lastnosti
Molekulska masa	586,36 g/mol
Barva	Rumena, rumeno rjava, rumeno zelena, runemo oranžna, svetlo rumena
Kristalni habit	Prsten, masiven, vlaknat, žarkasti kristali, ki rastejo iz središča
Kristalni sistem	Monoklinski
Razkolnost	Popolna po {100}
Lom	Neraven
Žilavost	Krhek
Trdota	2,5
Sijaj	Steklast, na razkolih bisern, včasih tudi voščen do moten
Barva črte	Rumenkasto bela
Prozornost	Prozoren do polprozoren
Gostota	3,81 - 3,90 g/cm3,; izračunana: 3,95 g/cm3
Optične lastnosti	Dvoosen (-)
Lomni količnik	nα = 1,643,; nβ = 1,666,; nγ = 1,669
Dvolomnost	δ = 0,0260
Pleohroizem	Brez
Kot 2V	Izračunan: 38º,; izmerjen: 32º - 45º
Disperzija	Relativno močna
Ultravijolična fluorescenca	Šibka, rumeno zelena
Topnost	Topen v kislinah
Radioaktivnost	Zelo močna, večja od 70 kBq/g
Sklici
Glavne vrste
Druga imena	Uranofan alfa, uranotil

Uranofan, uranofan alfa ali uranotil je redek kalcijev uranov silikat hidrat s kemijsko formulo Ca(UO₂)₂(SiO₃OH)₂ • 5H₂O, ki je nastal s preperevanjem uranovih primarnih mineralov. Mineral je rumeno do rjavo obravan in radioaktiven. Kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu.^[1] Kristali so lahko igličasti in dolgi do priblžno 1 cm, lahko pa je tudi zrnat do masiven ali skorjast.

Posebnosti

Mineral vsebuje do 40,6% urana in je zato zelo radioaktiven. Njegova aktivnost je približno 72,7 kBq/g.^[3] Naravni kalij na primer ima aktivnost samo 31 Bq/g.

Uranofan ni fluorescenten, nekateri primerki pa v UV svetlobi kljub temu včasih šibko zeleno fluorescirajo. V kislinah ni obstojen.

Odkritje in poimenovanje

Uranofa je leta 1853 v rudniku Miedzianka v Gornji Šleziji (Poljska) odkril in opisal M. Websky.^[4] Njegovo ime je sestavljeno iz besed uran in grške besede φαίνω [fanos], ki pomeni pokazati se ali zdeti se. Ime torej pomeni, da je nekakšen navidezni uran.

Različki

Spojina Ca[UO₂|SiO₃OH]₂ • 5H₂O je dimorf z uranofanom beta, ki prav tako kristalizira v monoklinskem kristalnem sistemu, ampak v drugi prostorski skupini.

Nahajališča

Uranofan je eden od najpogostejših uranovih silikatov. Kot tipičen sekundarni mineral, ki je nastal s preperevanjem uranitita, se pojavlja v ležiščih urana in pegmatitih. Spremljajoči minerali so polega uranofana beta še kazolit, avtunit in metaavtunit, fosfuranilit, torbernit in razni uranovi oksidi ter kalcit, malahit, almandin in muskovit.^[5]

Leta 2010 je bilo poznanih več kot 700 nahajališč uranofana. Najpomembnejša svetovna nahajališča so v Kongu, Katangi, ZDA in Kanadi. Najbolj znana nahajališča v Evropi so v Italiji (Como in Trentino), Franciji (Les Bois Noires, Auvernier), Nemčiji (Wōlsendorf, Bavarska) in Češki (Jáchymov).

V Sloveniji so nahajališča uranofana na severnem obrobju Polhograjskega hribovja med Polhovcem in Valterskim vrhom^[6]

Najlepše kristale uranofana velikosti do 1 cm so našli v rudniku Musonoi v kongoški pokrajini Katangi, žarkaste kristalne skupke pa v rudniku Madawaska v Kanadi.

Uporaba

Uranofan je ena od uranovih rud.

Ravnanje

Pri ravnanju z radioaktivnim uranofanom je treba uporabljati ustrezna zaščitna sredstva. Drobne iglice in luske uranofana se namreč zlahka zapičijo v kožo in postanejo trajen vir nevarnega radioaktivnega sevanja.

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 N. Strunz; E.H. Nickel (2001). Strunz Mineralogical Tables (9 izd.). Stuttgart : Schweizerbart, cop. COBISS 464222. ISBN 3-510-65188-X.
↑ Mindat http://www.mindat.org/min-4107.html
↑ ^3,0 ^3,1 Mineral Data http://webmineral.com/data/Uranophane.shtml
↑ Webarchiv - "A dictionary of the names of minerals including their history and etymology"
↑ Datei:Uranophane, Muscovite, Almandine - Pine Mountain, North Carolina, USA.jpg
↑ Vidrih R.; Mikuž V. (1995). Minerali na Slovenskem, 1. izdaja. Ljubljana: Tehniška založba Slovenije. str. 379. COBISS 53037312. ISBN 86-365-0184-9.

Vira

Paul Ramdohr; Hugo Strunz (1978). Klockmanns Lehrbuch der Mineralogie (16 izd.). Ferdinand Enke Verlag, Stuttgart. ISBN 9783432829869.
Petr Korbel; Milan Novák (2002). Mineralien Enzyklopädie. Nebel Verlag GmbH, Eggolsheim. str. 211. ISBN 3-89555-076-0.