Leta 1918 se je vrnil v Trst ter začel sodelovati pri listu Piccolo. Bil je propagandni govornik organizacije Trento–Trieste za drugorodce ter kasneje dodeljen tiskovnemu in cenzurnemu uradu pri prefekturi v Trstu. V letih 1921–1925 je bil član okrajnega šolskega sveta v Postojni, prefekt pa ga je imenoval za komisarja v Košani (obenem je kot član fašistične stranke pisal v MussolinijevIl popolo d'Italia). Po odpravi postojnske podprefekture se je leta 1929 vrnil v Trst, postal zaupnik Lege Nazionale, tajnik pri organizaciji Dante Alighieri ter se leta 1928 uradno preimenoval v Urbani (kar si je že prej prideval k priimku – rojen je bil namreč kot Umberto Urbanaz). Leta 1929 je bil dodeljen tudi k posvetovalni skupini za poitalijančevanje priimkov.
Zadnja leta je moral prositi za denarne podpore, ker si zaradi različnih in nezanesljivih služb ni pridobil pravice do državne pokojnine. Publicistično delo Umberta Urbanija so s precejšnjo pozornostjo spremljali italijanski rojaki in Slovani, o katerih je tudi pisal; prejel je številna italijanska, češka, jugoslovanska in poljska odlikovanja.
Delo
Urbanijev članek v reviji Naša sodobnost iz leta 1954
Urbani je objavil dve pesniški zbirki: Amaranti, kjer opeva Giuseppeja Tartinija, tripolijska bojišča, črnogorske matere (zraven je dodal tudi prevode srbohrvaških pesnikov), ter Ninfe d'Italia.
Slovensko in druge slovanske kulture je raziskoval in populariziral s knjigami, kot sta vodnika (z vidno italijansko nacionalistično miselnostjo) Le grotte di Postumia in Postumia romana, ter prevodi iz slovenščine (TavčarjevoVisoško kroniko, ki pa jo je v resnici prevedel I. Vouk – Urbani naj bi jo samo pregledal, ter BevkovoKresno nočjo – z navdušenim uvodom o pisatelju).
Objavljal je članke o pisateljih, kot so Silvin Sardenko alias Alojzij Merhar, Alojz Gradnik, Ivo Vojnović, Petar Petrović Njegoš idr. Izdal je več učnih priročnikov in slovarjev, med drugim Scrittori jugoslavi I, II, v katerem zasledimo članke o Aškercu, Cankarju, Gradniku, Prešernu, Gregorčiču, Župančiču ter Mešku, ter dvojezičnega Piccolo mondo Sloveno – Mali slovenski svet (izšel je v zasedeni Ljubljani leta 1941), ki je vseboval sestavke o številnih slovenskih pesnikih in pisateljih, prevode njihovih del, pa tudi članke o slovenskem glasbenem življenju itd.
Urbani je svoje občudovanje slovenskega ljudstva večkrat javno poudaril, med drugim tudi v reviji Europa Orientale (Rim), kjer je zapisal, da se slovenski narod ponaša z večstoletno kulturo in slovstveno zgodovino.
S članki je Umberto Urbani sodeloval v različnih listih, zbornikih in enciklopedijah, s prevodi pa tudi v antologiji svetovne poezije Orfeo.
Bibliografija
Izvirna dela
Amaranti. Zadar, 1913.
Ninfe d'Italia. Trst, 1919.
Le grotte di Postumia. Trst, 1923.
Postumia romana. Trst, 1925.
Prevodi
Ivan Tavčar: Streghe e demoni: Cronaca di Visoko. Trst, 1929.
France Bevk: I fuochi di San Giovanni. Milano, 1937.
Ivo Vojnović: La signora dal girasole. Rim, 1925.
Jela Spiridonović Savić: Pergamente di frate Stratonico. Trst, 1927.
Ante Tresić Pavičić: Il teatro di Rino Alessi. Videm, 1937.
Petar Petrović Njegoš: Il serto della Montagna. Trst, 1939.
Ivana Brlić Mažuranić: Leggende Croate. Firence, 1955.
Učni priročniki in slovarji
Scrittori jugoslavi I. Trst, 1927.
Scrittori jugoslavi II. Zadar, 1936.
Storia della letteratura serba, croata e slovena. Torino, 1938.
Dizionario della lingua croata 1–2. Trst, 1944.
Parliamo croato. Milano, Firence, 1945.
Piccolo mondo Sloveno – Mali slovenski svet. Ljubljana, 1941.
O njem
Zoltan Jan: Slovenska književnost v italijanskih antologijah jugoslovanskih književnosti po letu 1945. (COBISS)
Zoltan Jan: Recepcija slovenske književnosti pri Italijanih: oblikovanje repertoarja in odmevi v javnosti 1945–1995, doktorska teza. (COBISS)
.svg){kind=small}
_crowned.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
