Tus, Iran

Tus
طوس ali توس
Firduzijeva grobnica v Tusu
Tus, Iran se nahaja v Iran
Tus, Iran
Lega Tusa na zemljevidu Irana
LokacijaProvinca Razavi Horasan
Iran Iran
Koordinati36°27′15.0″N 59°34′01.0″E / 36.454167°N 59.566944°E / 36.454167; 59.566944
Tipnaselje
Druge informacije
Stanjev ruševinah

Tus (perzijsko طوس‎ ali توس Ṫus ali Tus), ime se je pisalo tudi Tous, Toos ali Tūs, je starodavno mesto v iranski provinci Razavi Horasan blizu Mašhada. Stari Grki so ga imenovali Susia (starogrško Σούσια). Znano je bilo tudi kot Tusa.[1] Tus je bil sestavljen iz štirih mest: Tabran, Radakan, Noan in Teroid. Celotno območje se zdaj imenuje Tus po tamkajšnjem največjem mestu v 5. stoletju n. št.[2]

Zgodovina

Ogromna kupola Harunija v Tusu, za katero nekateri trdijo, da je Al-Gazalijeva grobnica; trditev je sporna

Po legendi je mesto v Horasanu ob sedanjem Mašadu ustanovil Tus, sin mitološkega vladarja Novzarja. Tus je bil prestolnica Partije in rezidenca prvega kralja Vištaspe (Histaspa), ki se je prvi spreobrnil v zaratustrstvo.[3] Vištaspo je leta 330 pr. n. št. ujel Aleksander Veliki.

Tus je v 7. stoletju osvojil omajadski kalif Abd al-Malik ibn Marvan (vladal 685-705). Pod omajadsko oblastjo je ostal do leta 747, ko je Abu Muslim Horasani med abasidsko revolucijo porazil omajadskega guvernerja.[4]

Leta 809 je v Tusu zbolel in umrl abasidski kalif Harun al-Rašid. Kalif bil na poti v Horasan, kjer naj bi umiril tamkajšnje upornike.[5] Pokopan je nekje v okolici mesta.[6]

Leta 1220 je Tus izropal mongolski general Subedej in leto kasneje še Toluj, Ki je pobil večino prebivalcev[7] in uničil grobnico kalifa Haruna al-Rašida.[8] Deset let kasneje je bil Tus obnovljen.[8]

Slavni meščani

Najslavnejša oseba, rojena v okolici Tusa, je pesnik Firduzi, avtor perzijskega epa Šahname. V mestu je njegov mavzolej, zgrajen leta 1934 ob tisočletnici njegovega rojstva.

Med drugimi pomembnimi meščani so bili teolog, pravnik, filozof in mistik Al-Gazali, zgodnji polimat Džabir ibn Hajjan, pesnik Asadi Tusi, mogočni seldžuški vezir Nizam Al Mulk, srednjeveški polihistor Nasir al-Din al-Tusi, ugledni mudžtahid Šejk Tusi (dvanajst tolmač šiitskega prava) in ugledni sufistični mistik in zgodovinar Abu Nasr as-Sarraj.[9]

Sklici

  1. ↑ Keall, E., M. Roaf, R. Talbert, T. Elliott, S. Gillies. "Places: 952108 (Tusa/Sousia)". Pleiades. Pridobljeno 5. januarja 2015.
  2. ↑ The Ancient City of Toos-Tus.
  3. ↑ Justi (1963). Iranisches Namenbuch, str. 157.
  4. ↑ V. MInorsky. Tus. The Encyclopaedia of Islam, ol. X, ur. P.J. Bearman, T. Bianquis, C.E. Bosworth, E. van Donzel and W.P. Heinrichs. Brill, 2000. str. 741.
  5. ↑ Hugh N. Kennedy. The Court of the Caliphs. ISBN 0 297 83000 7.
  6. ↑ Hudud al-Alam. Prevod V. Minorsky. SBN 7189 -2-1 7.
  7. ↑ Gisela Helmecke. Tus. Medieval Islamic Civilization: An Encyclopedia, Vol. I, ur. Josef W. Meri. Routledge, 2006. str. 838.
  8. ↑ 8,0 8,1 E. Bretschneider (ur.). Mediaeval Researches from Eastern Asiatic Sources, Vol. 2. Routledge, 2000. str. 65.
  9. ↑ Esposito, John, ur. (2003). Sarraj, Abu Nasr al-. The Oxford Dictionary of Islam. Oxford: Oxford University Press. ISBN 9780195125580. Pridobljeno 24. aprila l2018.

Viri

  • Frye, R. N. (1975). »The Sāmānids«. V Frye, R. N. (ur.). The Cambridge History of Iran, Volume 4: From the Arab Invasion to the Saljuqs. Cambridge: Cambridge University Press. str. 136–161. ISBN 978-0-521-20093-6.
  • Litvinsky, Ahmad Hasan Dani (1998). History of Civilizations of Central Asia: Age of Achievement, A.D. 750 to the end of the 15th-century. UNESCO. ISBN 9789231032110.
  • Khaleghi-Motlagh, Djalal (1993). »DAQĪQĪ, ABŪ MANṢŪR AḤMAD«. Encyclopaedia Iranica, Vol. VI, Fasc. 6. str. 661–662.