Tarantela (meglica)

Tarantela
Emisijska meglica
Območje H II
Opazovalni podatki: J2000 epoha
Rektascenzija05h 38m 38s[1]
Deklinacija-69° 05,7′[1]
Oddaljenost160.000 ± 10.000[2][3] sv. l.   (49.000 ± 3.000 pc)
Navidezni sij (V)+8[2]
Navidezni premer (V)40′ × 25′[2]
OzvezdjeZlata riba
Fizikalne značilnosti
Premer300 sv. l.   (100 pc)
Absolutni izsev (V)~ -11,7
OznakeNGC 2070, Meglica v Zlati ribi, 30 Zlate ribe.
Glej tudi: seznami meglic

Tarantela, znana tudi kot 30 Zlate ribe in NGC 2070 je področje H II v Velikem Magellanovem oblaku. Na začetku so mislili, da je zvezda, vendar je Nicolas Louis de Lacaille leta 1751 prepoznal njeno megličasto naravo.

Navidezni sij meglice Tarantele je 8. magnitude. Če upoštemo njeno oddaljenost 160.000 svetlobnih let, vidimo, da gre za izjemno svetel nezvezdni objekt. Če bi nam bila tako blizu kot Orionova meglica, bi metala sence.[4] Je tudi najdejavnejše področje nastajanja zvezd v Krajevni skupini in tudi največje in drugo najmasivnejše takšno področje v njej.[3] V njenem središču leži precej kompaktna zvezdna kopica R136 (s približnim premerom 35 svetlobnih let),[5] ki proizvede večino svetlobe, ki meglico naredi vidno. Ocena njene mase je 450.000 Sončevih. Verjetno bo v prihodnosti postala kroglasta kopica.[6]

Poleg R136 (z uradnim imenom RMC 136) meglica Tarantela vsebuje tudi drugo, starejšo zvezdno kopico, katalogizirano kot Hodge 301, ki je stara 20-25 milijonov let. Najmasivnejše zvezde v tej kopici so že eksplodirale kot supernove.[7]

Najbližja supernova, ki se je zgodila od iznajdbe teleskopa dalje, SN 1987A, se je zgodila v zunanjih predelih meglice Tarantele.[8][9]

Galerija

  • Srce meglice Tarantelea: R136 se nahaja v središču slike, Hodge 301 pa zgoraj desno. Vir: ESO.
    Srce meglice Tarantelea: R136 se nahaja v središču slike, Hodge 301 pa zgoraj desno. Vir: ESO.
  • Mlada kopica RMC 136a.
    Mlada kopica RMC 136a.
  • Središčno območje meglice Tarantele – mozaik 15 fotografij HST. Zasluge: NASA/ESA/Danny LaCrue.
    Središčno območje meglice Tarantele – mozaik 15 fotografij HST. Zasluge: NASA/ESA/Danny LaCrue.

Sklici

  1. ↑ 1,0 1,1 »SIMBAD Astronomical Database«. Results for Tarantula Nebula. Pridobljeno 22. decembra 2006.
  2. ↑ 2,0 2,1 2,2 »SEDS Students for the Exploration and Development of Space«. Results for Tarantula Nebula. Pridobljeno 8. maja 2007. 30 Doradus .. 49 kpc +- 3 kpc
  3. ↑ 3,0 3,1 Lebouteiller, V.; Bernard-Salas, J.; Brandl, B.; Whelan, D.G.; Wu, Yanling; Charmandaris, V.; Devost, D.; Houck, J.R. (Junij 2008). »Chemical Composition and Mixing in Giant H II Regions: NGC 3603, 30 Doradus, and N66«. The Astrophysical Journal. 680 (1): 398–419. arXiv:0710.4549. Bibcode:2008ApJ...680..398L. doi:10.1086/587503.
  4. ↑ »arhivska kopija«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. septembra 2019. Pridobljeno 21. junija 2014.
  5. ↑ Massey, P; Hunter, D. (Januar 1998). »Star Formation in R136: A Cluster of O3 Stars Revealed by Hubble Space Telescope Spectroscopy«. The Astrophysical Journal. 493 (1): 180. Bibcode:1998ApJ...493..180M. doi:10.1086/305126.
  6. ↑ Bosch, Guillermo; Terlevich, Elena; Terlevich, Roberto (2009). »Gemini/GMOS Search for Massive Binaries in the Ionizing Cluster of 30 Dor«. Astronomical Journal. 137 (2): 3437–3441. arXiv:0811.4748. Bibcode:2009AJ....137.3437B. doi:10.1088/0004-6256/137/2/3437.
  7. ↑ Grebel, Eva K.; Chu, You-Hua (2000). »Hubble Space Telescope Photometry of Hodge 301: An "Old" Star Cluster in 30 Doradus«. Astronomical Journal. 119 (2): 787–799. arXiv:astro-ph/9910426. Bibcode:2000AJ....119..787G. doi:10.1086/301218.
  8. ↑ »Tarantula Nebula's Cosmic Web a Thing of Beauty«. SPACE.com. 21. marec 2011. Pridobljeno 26. marca 2011.
  9. ↑ "Encyclopedia of Space". Authors: Couper,Heather; Henbest, Nigel. Retrieved 2 January 2013.

Zunanje povezave

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Meglica Tarantela.

Koordinati: Sky map 05h 38m 38s, −69° 5.7′ 0″