Sončev mrk 2. julija 2019

Sončev mrk
02. 07 2019
Popolnost iz La Serene (Čile)
Zemljevid
Vrsta mrka
NaravaPopolni
Gama-0,6466
Magnituda1,0459
Največji mrk
Trajanje273 sec (4 m 33 s)
Koordinate17,4S 109W
Največ. širina razpona201 km (125 mi)
Časi (UTC)
Največji mrk19:24:08
Sklici
Saros127 (58 od 82)
Katalog # (SE5000)9551

2. julija 2019 se je na luninem padnem vozlu zgodil popolni sončev mrk z največjo magnitudo 1,0459. Popolnost je bila vidna iz južnega Pacifika, vzhodno od Nove Zelandije, pa vse do regije Coquimbo v Čilah in Srednji Argentini ob sončevem zahodu. Mrk je maksimalno trajal 4 minute in 32 sekund iz Pacifika.

Drug sončev mrk se bo zgodil eno lunarno leto po tem mrku, torej na 21. junij 2020. Še en popolni sončev mrk na istem območju pa se bo zgodil 14. decembra 2020.

Sončeva rektascenzija: 6,77

Lunina rektascenzija: 6,77

Sončeva deklinacija: 23

Lunina deklinacija: 22,4

Sončev premer: 1887,6 kotnih sekund

Lunin premer: 1949,8 kotnih sekund

Koledar julija 2019

Ned Pon Tor Sre Čet Pet Sob
  1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13
14 15 16 17 18 19 20
21 22 23 24 25 26 27
28 29 30 31      

Slike

Animirana pot
Pogled geostacionarnega satelita na mrk od NOAA-ine GOES East. Na severni polobli se vidi tudi hurikan Barbara.

Vidnost

Sončev mrk nastane, ko Luna prečka črto med Zemljo in Soncem delno ali popolno za opazovalca na Zemlji. Popolni mrk se zgodi, ko je lunin navidezni premer večji kot sončev, kar ovira sončevo svetlobo na Zemljo in spremeni dan v temo. Popolnost se zgodi le na ozkem predelu Zemljine površine, delnost pa se razširja na več tisoč kilometrih.

Astronomi brez meja so po vzoru severnoameriškega sončevega mrka 21. avgusta 2017 zbrali očala za opazovanje mrkov in jih za mrke v letu 2019 prerazporedili po celi Latinski Ameriki in Aziji.[1]

Popolnost bo potovala preko območij z nizko ravnijo vlažnosti in svetlobnega onesnaženja, kar omogoča zelo dobra opazovanja. Popolnost bo opazovalo tudi več observatorijev, med drugim tudi Evropski južni observatorij.[2][3]

Otok Oeno

Na prva tla, edina v Pacifiku, je popolni mrk naletel na otok Oeno, nenaseljen atol v Pitcairnovih otokih.[3]

Čile

Popolnost je bila vidna na velikih predelih regije Coquimbo in majhnih delih regije Atacama. Mesta, ki so bila na poti mrka, so bila La Serena in La Hiquera. La Sereno je obiskalo približno 300.00 ljudi, da bi videli ta dogodek.[2] Vstopnice so po eni osebi stale 2000 $ za ogled mrka z Evropskega južnega observatorija.[3]

Argentina

Popolnost je bila vidna tudi iz provinc San Juan, La Rioja, San Luis, Córdoba, Santa Fe in Buenos Aires. Mesta na poti sence so bila San Juan in Río Cuarto.[3]

Galerija

Povezani mrki

Mrki v letu 2019

Tzolkineks

  • Prejšnji: Sončev mrk 20. maja 2012
  • Sledeči: Sončev mrk 12. avgusta 2026

Polovični saroški cikel

  • Prejšnji: Lunin mrk 26. junija 2010
  • Sledeči: Lunin mrk 6. julija 2028

Tritos

  • Prejšnji: Sončev mrk 1. avgusta 2008
  • Sledeči: Sončev mrk 1. junija 2030

127. sončev saros

  • Prejšnji: Sončev mrk 21. junija 2001
  • Sledeči: Sončev mrk 12. julija 2037

Ineks

  • Prejšnji: Sončev mrk 22. julija 1990
  • Sledeči: Sončev mrk 11. junija 2048

Triada

  • Prejšnji: Sončev mrk 31. avgusta 1932
  • Sledeči: Sončev mrk 3. maja 2106

Sončevi mrki v obdobju 2018–2021

Ta mrk je del semestrskih serij. Mrk v ciklu Sončevih mrkov se ponovi na približno vsakih 177 dni in 4 ur (en semester) na izmeničnih vozlih Luninega tira.[4]

Opomba: Delna sončeva mrka 15. februarja 2018 in 11. avgusta 2018 sta se zgodila med prejšnjo semestrsko serijo.

127. saros

Mrk je del 127. saroškega cikla, ki se ponovi na vsakih18 let, 11 dni in vsebuje 82 mrkov. Serija se je začela z delnim sončevim mrkom 10. oktobra 991 n. š. Vsebuje popolne mrke od 14. maja 1352, do 15. avgusta 2091. V tej seriji ni nobenih kolobarjastih mrkov. Serija se konča z 82. članom, ki je delni mrk 21. marca 2452. Najdaljša popolnost je trajala 5 minut in 40 sekund na 30. avgust 1532. Vsi mrki v tej seriji se zgodijo v luninem dvižnem vozlu.[5]

Serije ineks

Mrk je del dolgega cikla ineks, ki se ponavlja na izmeničnih vozlih na vsakih 358 sinodskih mesecih (≈ 10.571,95 dni ali 29 let minus 20 dni). Njihov izgled in širina so nepravilni, ker niso sinhronizirani z anomalističnim mesecem (perigejeva perioda). Skupine 3 ciklov ineks (≈ 87 let minus 2 meseca) si pridejo blizu (≈ 1,151.02 anomalističnih mesecev), torej so mrki podobni v teh skupinah.

V 19. stoletju:

  • 120. sončev saros: Popolni sončev mrk 19. novembra 1816
  • 121. sončev saros: Hibridni sončev mrk 30. oktobra 1845
  • 122. sončev saros: Kolobarjast sončev mrk 10. oktobra 1874

V 22. stoletju:

  • 130. sončev saros: Popolni sončev mrk 3. maja 2106
  • 121. sončev saros: Kolobarjast sončev mrk 13. aprila 2135
  • 132. sončev saros: Hibridni sončev mrk 23. marca 2164
  • 133. sončev saros: Popolni sončev mrk 3. marca 2193

Metonske serije

Metonov niz ponovi mrke na vsakih 19 let (6939,69 dni). Traja približno 5 ciklov. Mrki se zgodijo v skoraj enakem koledarskem datumu. Oktonski podnizi se ponovijo na 1/5 časa trajanja Metonovega cikla, oziroma na vsakih 3,8 let (1387,94 dni).

Vsi mrki v tej tabeli so se zgodili v luninem dvižnem vozlu.

Viri

  1. ↑ Cooper, Gael (22. avgust 2017). »Wait! Dig those eclipse glasses out of the garbage Here comes the sun. Astronomers Without Borders will be collecting the protective eyewear for use in future eclipses worldwide«. Pridobljeno 27. avgusta 2017.
  2. ↑ 2,0 2,1 »Total solar eclipse: thousands in Chile and Argentina marvel at 'something supreme'«. The Guardian (v britanski angleščini). 2. julij 2019. ISSN 0261-3077. Pridobljeno 2. julija 2019.
  3. ↑ 3,0 3,1 3,2 3,3 »Total solar eclipse hits South America«. BBC News (v britanski angleščini). 2. julij 2019. Pridobljeno 2. julija 2019.
  4. ↑ van Gent, R.H. »Solar- and Lunar-Eclipse Predictions from Antiquity to the Present«. A Catalogue of Eclipse Cycles. Utrecht University. Pridobljeno 6. oktobra 2018.
  5. ↑ »Solar Saros series 127«. NASA Goddard Space Flight Center. NASA. Pridobljeno 2. novembra 2017.

Dodatni viri

Zunanje povezave