PROFILPELAJAR.COM

Sika
	; samec (jelen) v ujetništvu
Ohranitveno stanje taksona
	; najmanj ogrožen
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo:	Animalia (živali);
Deblo:	Chordata (strunarji);
Razred:	Mammalia (sesalci);
Red:	Artiodactyla (sodoprsti kopitarji);
Podred:	Ruminantia (prežvekovalci);
Družina:	Cervidae (jeleni);
Rod:	Cervus;
Vrsta:	C. nippon;
Znanstveno ime
	Cervus nippon; Temminck, 1838
	;

Sika (znanstveno ime Cervus nippon) je vrsta jelenov, izvorno razširjena v Vzhodni Aziji od severnega Vietnama do ruskega Daljnega vzhoda,^[1] ki je danes pogosta le še na Japonskem, v preostalih delih območja razširjenosti pa je skoraj iztrebljena.^[2]

Telesne značilnosti

Je majhen do srednje velik jelen, ki doseže 64 do 109 cm plečne višine in 48 kg telesne teže.^[3]^[4] Samice nehajo rasti nekaj let pred samci, zato so v povprečju skoraj desetino manjše.^[4] Obarvanost kožuha je raznolika in se razlikuje med podvrstami ter običajno sega od kostanjevo rjavih do olivno rdečkastih odtenkov, pojavljajo pa se tudi rumenkasto rjave, sive in črne populacije. Od glave do repa poteka temnejša vzdolžna proga, ki se konča z belo liso na trtici. Sike so prepoznavne tudi po tem, da odrasle živali obdržijo bele pege po bokih, ki so sicer značilne za mladiče jelenov. Po jesenski golitvi postane dlaka gostejša in temnejša, bele pege so takrat manj očitne.^[3]^[4]^[5]

Rogati so samo samci, ki imajo ozko rogovje s pokončnimi, rahlo naprej obrnjenimi rogovi. Ti so dolgi 300 do 660 mm, odvisno od podvrste in okoljskih razmer, ter imajo dve do pet konic.^[4]^[5]

Ekologija in razširjenost

Primarni habitat sike so gozdovi z gosto podrastjo, kjer se prehranjuje z različnimi vrstami rastlin, a je vrsta zelo prilagodljiva in uspeva tudi v močvirnatih območjih in na traviščih. V naravnih okoliščinah se črede poleti selijo v višje ležeče predele, do 1800 m nadmorske višine in pozimi spet nazaj proti nižinam.^[4]^[5]

Izvorno naj bi vrsta naseljevala vzhodno Sibirijo in Kitajsko, Tajvan in Japonsko otočje, neznan pa je izvor populacije v severnem Vietnamu. V preteklih stoletjih so jih z izvornega območja razširjenosti pripeljali na druge celine – med drugim v več evropskih držav, Združene države Amerike, Avstralijo in na Novo Zelandijo, kjer zdaj uspevajo podivjane populacije.^[5] V večini nekdanjega območja je bila vrsta praktično iztrebljena, tako stabilne populacije živijo le še na skrajnem jugovzhodu Rusije in na Japonskem, na Kitajskem pa denimo po oceni manj kot 1000 osebkov. Le na Japonskem, kjer so močno omejili lov, je zelo pogosta, zaradi česar je upravljanje s populacijo konec 20. stoletja prešlo od varovanja k nadzoru številčnosti.^[1]

Kulturne reference

Sike so znane po populaciji, ki živi v parkih mesta Nara in okoliških delih istoimenske prefekture, v neposredni bližini ljudi. Domačini jih cenijo, saj veljajo za glasnike šintoističnih božanstev. So turistična znamenitost mesta in osebke obiskovalci redno hranijo, zato so zelo množični. Znani so kot priklanjajoči se jeleni, saj se nekateri priklonijo, ko jim človek ponudi poseben šika senbej (鹿せんべい, jelenji piškotek). Pri priklonu gre v resnici za napoved trka z glavo, ne spoštljivo gesto kot je japonska navada.^[6]^[7]

Mlado (žametno) rogovje sike in sorodnih vrst jelenov je priljubljena sestavina v tradicionalni kitajski medicini, ki po izročilu med drugim hrani jin, izboljša krvni pretok in okrepi telo, zaradi česar siko na Kitajskem množično gojijo.^[8]

Sklici

↑ ^1,0 ^1,1 ^1,2 Harris, R.B. (2015). »Cervus nippon«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2015: e.T41788A22155877. doi:10.2305/IUCN.UK.2015-2.RLTS.T41788A22155877.en. Pridobljeno 18. septembra 2024.
↑ Kaji, Koichi; Takashi Saitoh; Hiroyuki Uno; Hiroyuki Matsuda; Kohji Yamamura (2010). »Adaptive management of sika deer populations in Hokkaido, Japan: theory and practice«. Population Ecology. 52 (3): 373–387. Bibcode:2010PopEc..52..373K. doi:10.1007/s10144-010-0219-4. S2CID 40435595.
↑ ^3,0 ^3,1 Macdonald, D., ur. (1996). Velika enciklopedija: Sesalci. Ljubljana: Mladinska knjiga. str. 528. COBISS 61844992. ISBN 86-11-14524-0.
↑ ^4,0 ^4,1 ^4,2 ^4,3 ^4,4 »Cervus nippon«. Animal Diversity Web. Zoološki muzej Univerze Michigana. Pridobljeno 20. septembra 2024.
↑ ^5,0 ^5,1 ^5,2 ^5,3 Feldhamer, George A. (15. april 1980). »Cervus nippon«. Mammalian Species (128): 1–7. doi:10.2307/3504044.
↑ »The Wild Deer That Roam a Japanese City's Streets«. Wired (v ameriški angleščini). ISSN 1059-1028. Pridobljeno 6. novembra 2020.
↑ Takagi, Toshihito; Murakami, Ryoko; Takano, Ayako; Torii, Harumi; Kaneko, Shingo; Tamate, Hidetoshi B (30. januar 2023). »A historic religious sanctuary may have preserved ancestral genetics of Japanese sika deer (Cervus nippon)«. Journal of Mammalogy. 104 (2): 303–315. doi:10.1093/jmammal/gyac120. PMC 10075338. PMID 37032702. Pridobljeno 7. februarja 2023.
↑ Wu, Feifei; Li, Huaqiang; Jin, Liji; Li, Xiaoyu; Ma, Yongsheng; You, Jiansong; Li, Shuying; Xu, Yongping (2013). »Deer antler base as a traditional Chinese medicine: A review of its traditional uses, chemistry and pharmacology«. Journal of Ethnopharmacology. 145 (2): 403–415. doi:10.1016/j.jep.2012.12.008.