Sedem velikih zamer

Sedem velikih zamer (mandžursko ᠨᠠᡩᠠᠨ ᡴᠣᡵᠣ, nadan koro, kitajsko 七大恨, pinjin, Qī Dà Hèn, dobesedno Sedem velikih sovraštev) ali Sedem pritožb je bil manifest, ki ga je objavil Nurhaci, kan Kasnejšega Džina, na trinajsti dan četrtega luninega meseca v tretjem letu obdobja Tjanming (kitajsko 天命, dobesedno Mandat nebes) njegove vladavine (7. maj 1618). Manifest je dejansko pomenil vojno napoved dinastiji Ming.

Obstaja več poročil o Sedmih pritožbah. Prvo je v Resničnih zapisih Mandžurov, drugo v Resničnih zapisih Činga in tretje v zapisih Hurhacijevega naslednika Hong Tajdžija. Po zapisih slednjega je manifest vseboval naslednje pritožbe:[1]

  1. Ming je brez razloga ubil Nurhacijevega očeta in starega očeta.
  2. Ming je zatrl klan Džjandžov in dajal prednost klanoma Jehe in Hada.
  3. Ming je prekršil sporazum o ozemljih, sklenjen z Nurhacijem.
  4. Za zaščito Jeheja pred Džjendžovom je Ming poslal svoje čete.
  5. Ming je podprl klan Jehe in prelomil obljubo Nurhaciju.
  6. Ming je prisilil Nurhacija, da se je odpovedal deželam v Čajheju, Sančiju in Fuanu.
  7. Mingov uradnik Šang Bodži je zlorabil svojo moč in se znašal nad ljudmi.

Kmalu po objavi Sedmih pritožb se je začel napad na dinastijo Ming v Fušunu. Pomembno vlogo v vojni Činga z Mingom so imeli hanski prebežniki iz kitajske vojske. Prebegli generali so pogosto dobili žene iz cesarske družine Aisin Gioro, medtem ko so navadni prebegli vojaki pogosto dobili za žene nekraljevske mandžurske ženske. Nurhaci je eno od svojih vnukinj poročil z generalom Minga Li Jongfangom, potem ko je general leta 1618 Fušun predal Mandžurom.[2] Lijevi potomci so dobili naslov vikont tretjega razreda.[3]

Kot povračilo se je leto kasneje kaznovalna vojska Minga s približno 100.000 možmi po štirih različnih poteh pomikala proti Nurhacijevim Mandžurom. Mandžuri so pozimi dosegli več zmag proti Mingom. Odločilna je bila bitka pri Sarhuju, v kateri je Nurhaci premagal številčnejšo in boljše oboroženo kitajsko in korejsko vojsko.

Dinastija Ming je postala utrujena zaradi kombinacije notranjih sporov in nenehnega nadlegovanja Mandžurov. 26. maja 1644 je Peking padel v roke kmečke uporniške vojske, ki jo je vodil Li Dzičeng. Med pretresi se je zadnji cesar Minga Džu Jovdžjan obesil na drevo v cesarskem vrtu pred Prepovedanim mestom. Mandžuri so se nato povezali z generalom Minga Vu Sanguijem in prevzeli nadzor nad Pekingom ter strmoglavili Li Dzičengovo kratkoživo dinastijo Šun in na Kitajskem vzpostavili vladavino dinastije Čing.

Sklici

  1. ↑ »Seven Grievances«. culture-china.com. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. marca 2010. Pridobljeno 14. decembra 2008.
  2. ↑ Anne Walthall (2008). Servants of the Dynasty: Palace Women in World History. University of California Press. str. 148–. ISBN 978-0-520-25444-2.Frederic Wakeman (1. januar 1977). Fall of Imperial China. Simon and Schuster. str. 79–. ISBN 978-0-02-933680-9.Kenneth M. Swope (23. januar 2014). The Military Collapse of China's Ming Dynasty, 1618-44. Routledge. str. 13–. ISBN 978-1-134-46209-4.Frederic E. Wakeman (1985). The Great Enterprise: The Manchu Reconstruction of Imperial Order in Seventeenth-century China. University of California Press. str. 61–. ISBN 978-0-520-04804-1.Mark C. Elliott (2001). The Manchu Way: The Eight Banners and Ethnic Identity in Late Imperial China. Stanford University Press. str. 76–. ISBN 978-0-8047-4684-7.
  3. ↑ Evelyn S. Rawski (15. november 1998). The Last Emperors: A Social History of Qing Imperial Institutions. University of California Press. str. 72–. ISBN 978-0-520-92679-0.