Rusko-bizantinska vojna (941)

Rusko obleganje Konstantinopla (941)
Del rusko-bizantinskih vojn

Madridski Skilica, ilustracija: Grki so proti ruskim ladjam uporabili grški ogenj
Datum941–944[1][2]
Prizorišče
Konstantinopel
(zdaj Istanbul, Turčija)
Izid Rusko-bizantinski sporazum (945)[3][4]
Udeleženci
 Bizantinsko cesarstvo Kijevska Rusija
Poveljniki in vodje
Teofan
Bardas Fokas starejši
Ivan Kurkuas		 Igor Kijevski
Moč
15 ladij (na začetku) 1.000 ladij, ok. 40.000 mož[op 1]

Rusko-bizantinska vojna leta 941 je potekala med vladavino in pod poveljstvom Igorja Kijevskega.[op 2] Prvi pomorski napad Rusov so Bizantinci odbili. Sledila je druga, tokrat uspešna ruska ofenziva leta 944.[5] Konflikt se je končal s sklenitvijo mirovnega sporazuma leta 945.[6]

Invazija

Rusi in njihovi zavezniki Pečenegi so se maja 941 izkrcali na severni obali Male Azije in vdrli v Bitinijo. Zdelo se je, da so bili, kot običajno, dobro obveščeni, da je cesarska prestolnica brez obrambe in ranljiva za napad. Bizantinsko ladjevje se je takrat vojskovalo z Arabci v Sredozemlju, večina kopenske vojske pa je bila na vzhodnih mejah cesarstva.

Lekapen je uredil obrambo Konstantinopla tako, da je ukazal 15 odsluženih ladij na premcu in krmi opremiti z metalci grškega ognja. Igor Kijevski je sklenil zajeti te ladje in njihove posadke, a ni vedel za metalce ognja. Ko je obkolil nasprotnikove ladje, je doživel obstreljevanje z grškim ognjem, ki ga je opisal Liutprand Kremonski: "Ko so Rusi zagledali plamene, so začeli skakati čez krov in očitno raje imeli vodo kot ogenj. Neteri, obteženi s svojimi oklepi in čeladami, so utonili, druge pa je zajel ogenj. Ujete Ruse so obglavili."[7]

Bizantinci odbijejo ruski napad leta 941

Bizantincem je uspelo pregnati rusko floto, ni pa jim uspelo preprečiti plenjenja zaledja mesta. Rusi so na maloazijski obali prodrli na jug vse do Nikomedije. Viri poročajo o številnih grozodejstvih. Ruska Primarna kronika omenja, da so ruski strelci uporabljali svoje žrtve za tarče ali jim v glavo zabijali žeblje. Vir teh podrobnosti so bili verjetno bizantinski zgodovinarji, ki so omenjali tudi to, da so nekatere žrtve križali.[8][9]

Septembra sta se vodilna generala Ivan Kurkuas in Barda Foka na hitro vrnila v prestolnico in sklenila odbiti napadalce. Rusi so svoje operacije nemudoma prenesli v Trakijo in tja premestili tudi svojo floto. Ko so nameravali s plenom odpluti domov, jih je napadlo bizantinsko ladjevje pod Teofanovim poveljstvom. Grški viri poročajo, da so Rusi v nepričakovanem bizantinskem napadu izgubili celotno floto, tako da se je v svoje baze na Krimu vrnila le peščica čolnov. Ujete Ruse so odpeljali v prestolnico in jih obglavili. Hazarski viri dodajajo, da je voditelju Rusov uspelo pobegniti do Kaspijskega jezera, kjer je padel v boju z Arabci.

Posledice

Igorju Kijevskemu je že leta 944/945 uspelo pripraviti nov pomorski napad na Konstantinopel.[10] Vojska je bila večja od prejšnje in Bizantinci so se odločili za diplomatsko akcijo, da bi se izognili invaziji. Rusom so ponudili plačilo davka in trgovske privilegije.[11][12][13] Igor in njegovi generali so po pogajanjih ponudbo sprejeli.[14] Leta 945 sta sprti strani sklenili sporazum,[15] s katerim sta vzpostavili prijateljske odnose.[16]

Opombi

  1. ↑ Viri navajajo različne podatke o velikosti ruske flote. Številka 10.000 ladij se pojavlja v Prvi kroniki in v grških virih, od katerih nekateri navajajo celo številko 15.000 ladij. Liutprand Kremonski je zapisal, da je flota štela le 1.000 ladij; Liudprandovo poročilo temelji na pripovedi njegovega očima, ki je bil priča napadu, ko je služil kot odposlanec v Konstantinoplu. Sodobnim zgodovinarjem se zdi slednja ocena najbolj verodostojna. Runciman (1988), str. 111.
  2. ↑ Nekateri zgodovinarji so v poveljniku ruske vojske prepoznali Olega Novgorodskega, čeprav naj bi bil Oleg po zapisih v tradicionalnih virih takrat že nekaj časa pokojni. Golb 106-121; Mosin 309-325; Zuckerman 257-268; Christian 341-345.

Sklici

  1. ↑ Mauricio Borrero. Russia: A Reference Guide from the Renaissance to the Present. 2004. str. 389: "941–944: Igor leads expedition on Constantinople".
  2. ↑ James Stuart Olson, Lee Brigance Pappas, Nicholas Charles Pappas. An Ethnohistorical Dictionary of the Russian and Soviet Empires. Greenwood Publishing Group, 1994. str. 767: "944: Igor ends his expedition against Constantinople".
  3. ↑ Janet Martin. Treasure of the Land of Darkness: The Fur Trade and Its Significance for Medieval Russia. Cambridge University Press, 2004. str. 115-116
  4. ↑ Alexander A. Vasiliev. History of the Byzantine Empire, 324–1453. University of Wisconsin Press. str. 322.
  5. ↑ Mauricio Borrero. Russia: A Reference Guide from the Renaissance to the Present. 2004. str. 389
  6. ↑ Janet Martin. Treasure of the Land of Darkness: The Fur Trade and Its Significance for Medieval Russia. Cambridge University Press, 2004. str. 115-116.
  7. ↑ Liutprand of Cremona. Antapodosis (Tit for Tat), Book 5, Chapter 15 V The Works of Liutprand of Cremona, F. A. Wright, ur. In prev. London: George A. Routledge and Sons, 1930. str. 185-186.
  8. ↑ John Skylitzes. A Synopsis of Byzantine History, Chapter 10, Section 31, John Wortley, ur. in prev. Cambridge: University Press, 2010, str. 221.
  9. ↑ The Chronicle of George Hamartolos. V Jacques Paul Migne, ur. Patrologiae Cursus Completus, Series Graeca, vol. 110, cols. 1179-1182.
  10. ↑ Janet Martin. Treasure of the Land of Darkness: The Fur Trade and Its Significance for Medieval Russia. Cambridge University Press, 2004. str. 115-116.
  11. ↑ Janet Martin. Medieval Russia, 980-1584. Cambridge University Press, 2007. str. 19.
  12. ↑ Vilhelm Ludvig Peter Thomsen. The Relations Between Ancient Russia and Scandinavia, and the Origin of the Russian State. Cambridge University Press. 2010. str. 25.
  13. ↑ Alexander A. Vasiliev. History of the Byzantine Empire, 324–1453. University of Wisconsin Press. str. 322.
  14. ↑ Alexander A. Vasiliev. History of the Byzantine Empire, 324–1453. University of Wisconsin Press. str. 322.
  15. ↑ Janet Martin. Treasure of the Land of Darkness: The Fur Trade and Its Significance for Medieval Russia. Cambridge University Press, 2004. str. 115-116.
  16. ↑ Alexander A. Vasiliev. History of the Byzantine Empire, 324–1453. University of Wisconsin Press. str. 322.

Viri

  • Christian, David (1998). A History of Russia, Central Asia and Mongolia. Zv. 1. Oxford: Blackwell. ISBN 0-631-18321-3.
  • Golb, Norman; Pritsak, Omeljan (1982). Khazarian Hebrew Documents of the Tenth Century. Ithaca: Cornell Univ. Press. ISBN 0-8014-1221-8.
  • Harris, Jonathan (2007). Constantinople: Capital of Byzantium. London: Hambledon Continuum. ISBN 978-1-84725-179-4.
  • Kendrick, Thomas D. (2004). A History of the Vikings. Mineola, NY: Courier Dover Publications. ISBN 0-486-43396-X.
  • Logan, Donald F. (1992). The Vikings in History (2nd izd.). London: Routledge. ISBN 0-415-08396-6.
  • Mošin, Vladimir Aleksijevič (1931). »Les Khazares et les Byzantins d'apres l'Anonyme de Cambridge«. Byzantion. 6: 309–325.
  • Runciman, Steven (1988). The Emperor Romanus Lecapenus and His Reign: A Study of Tenth-Century Byzantium. Cambridge University Press. ISBN 978-0-521-35722-7.
  • Uspensky, Fyodor (1997). The History of the Byzantine Empire. Zv. 2. Moscow: Mysl.
  • Zuckerman, Constantine (1995). »On the Date of the Khazar's Conversion to Judaism and the Chronology of the Kings of the Rus' Oleg and Igor«. Revue des Études Byzantines. 53: 237–270. doi:10.3406/rebyz.1995.1906.