Prva moška sklanjatev

Po prvi moški sklanjatvi se sklanjajo samostalniki moškega spola, ki imajo v rodilniku ednine končnice -a, -ú, -é (korak, koraka; most, mostu; dan, dne). Samomnožinski samostalniki imajo v imenovalniku končnico -i, v rodilniku pa -ov ali -ev (možgani, možganov). K tej sklanjatvi spadajo tudi kratični samostalniki, ki se ne končujejo na nenaglašeni -a, na primer Tam → Tama.[1]

Primeri

Sklon \ število Ednina Dvojina Množina Ednina Dvojina Množina Ednina Dvojina Množina
Imenovalnik vlak vlaka vlaki most mosta mostovi dan dneva dnevi
Rodilnik vlaka vlakov vlakov mostú mostov mostov dne dni dni
Dajalnik vlaku vlakoma vlakom móstu mostoma mostovom dnevu dnevoma dnem
Tožilnik vlak vlaka vlake most mosta mostove dan dneva dni
Mestnik o vlaku o vlakih o vlakih o mostu o mostih mostovih o dnevu o dnevih o dneh
Orodnik z vlakom z vlakoma z vlaki z mostom z mostoma mostovi z dnem z dnevoma z dnevi
Sklon \ število Množina
Imenovalnik možgani
Rodilnik možganov
Dajalnik možganom
Tožilnik možgane
Mestnik o možganih
Orodnik z možgani

Posebnosti

Posebnosti v osnovi[2]

  • Premena kratkega naglašenega samoglasnika v osnovi: kratki naglašeni à, ì in ù se premenjujejo z dolgimi naglašenimi á, é in ú (bràt – bráta, dìm – díma, krùh – krúha), kratka naglašena è in ò se premenjujeta z dolgima širokima ê in ô (cemènt – cemênta, izvòz – izvôza) ali dolgima ozkima é in ó (kmèt – kméta, pritòk – pritóka).
  • Daljšanje osnove z -j-: z -j- se podaljšuje osnova pri samostalnikih, katerih osnova se končuje na samoglasnik (abonmá – abonmája, Kétte – Kétteja, Fránci – Fráncija, trikó – trikója, kanú – kanúja, delna posebnost je obrazilo -e), in pri skoraj vseh večzložnih samostalnikih, ki se končujejo na r (slikar – slikarja), če niso napravljeni iz glagola, katerega koren se končuje na r (prepir – prepira); izjema je car – carja.
  • Daljšanje osnove s -t-: s -t- se osnova podaljšuje pri samostalnikih, pri katerih je končni -e v imenovalniku ednine desno obrazilo (fantè – fantéta, Francè – Francéta), izjema je dež – dežja.
  • Daljšanje z -ov- ali -ev-: z -ov- se v množini (redkeje dvojini) osnova podaljšuje pri manjšem številu enožložnih osnov (npr. glas – glasovi, jez – jezovi, most – mostovi, zid – zidovi), osnova samostalnika dan se podaljša z -ev- (dan – dnevi).
  • Premena osnove v množini: za samostalnik otrok je značilna premena k v c pred končnico -i v im. mn. (otroci) in -ih v mest. mn. (pri otrocih).

Posebnosti v končnici[1]

  • Nekateri samostalniki, ki se sklanjajo po glavnem sklanjatvenem vzorcu korak (končnica -ø), imajo druge imenovalniške končnice, npr. -a (sluga), -o (Marko), -e (finale), -u (Enescu).
  • V nekaterih primerih grške in latinske končnice obravnavamo ali kot del osnove ali kot končnico, npr. obolos − obola in obolosa, ciklus − ciklusa in cikla. V nekaterih primerih pa jih obravnavamo zgolj kot del osnove, npr. Rodos Rodosa. Pri novogrških imenih je osnova vsa imenovalniška oblika, npr. Makarios Makariosa.
  • V dajalniku in mestniku ednine je starinska pesniška končnica -i (npr. oče, k očeti).
  • Za govorjenim c j č ž š dž se v orodniku ednine namesto končnice -om rabi -em (npr. z bojem, z bičem, s Franzem, z Goyem ...). Tudi pri besedah s končajem -io pišemo navadno -em (radio [izgovor rádijo], z radiem). Vse to velja tudi za rodilnik dvojine in množine, za dajalnik in orodnik dvojine ter za dajalnik množine (stricev, stricema, stricem).
  • Nekateri samostalniki imajo v imenovalniku množine posebno končnico -je (zób zobjé, kmèt kmétje).
  • V rodilniku množine imajo nekateri samostalniki namesto končnice -ov ničto končnico (mož, zob, las) ali pa obe (voz – vozov ali voz).

Viri

  1. ↑ 1,0 1,1 Jože Toporišič... (uredniški odbor), Slovenski pravopis, ZRC SAZU, Ljubljana, 2007, str. 88–93.
  2. ↑ Žagar F. Slovenska slovnica za vsak dan. Celjska Mohorjeva družba, 2011.

Zunanje povezave


Stub icon

Ta članek o jeziku je škrbina. Pomagajte Wikipediji in ga razširite.