Pogled na odprto oltarno podobo: Jan van Eyck (1432). Slika je drugačna pri zaprtem oltarju
Poliptih (POL-ip-tik, grško: polu 'veliko' in ptychē 'krat') se v splošnem nanaša na sliko (običajno tabelno slikarstvo), ki je razdeljena na dele ali table. Terminologija, ki sledi, se nanaša na število tabel vključenih v določeno sliko:
octaptih je izraz, ki se uporablja za osem strani ali osem tabelno umetnino.
Poliptih običajno prikazuje eno "centralno" ali "glavno" tablo, ki je običajno največja, medtem ko so druge table imenovane "stranske" ali "krila". Včasih, kot je razvidno v Gentu in Isenheimu, se krilne table lahko spreminja skladno z različnimi "pogledi" ali "odprtinami" v celoti.
Poliptihe so najpogosteje izdelovali zgodnje renesančnislikarji, od katerih je večina namenila svoja dela oltarnim podobam v cerkvah in katedralah. Tip poliptiha je bil tudi zelo priljubljen v umetnosti ukiyo-e grafik iz obdobja Edo na Japonskem.
Izraz poliptih se lahko nanaša tudi na nekatere srednjeveške rokopise, zlasti karolinška dela, v katerem so stolpci na straneh uokvirjeni s črtami, ki spominjajo na slike poliptiha. Drug pomen besede se lahko nanaša tudi na vse večpanelne slike; ne samo na slog umetnosti, ampak tudi na zaslone oltarja.
Drugi pomeni
Izraz poliptih se je uporabljal od antičnih časov do visokega srednjega veka za blok več kot tri pisalne table povezane s preprostim tečajem.
Predvsem v zgodnjem srednjem veku v Franciji za imenike (zemljiške knjige) o lastninskih pravicah gospostva z njihovimi podložniki.
