Naselje se nahaja v Pivški kotlini, ki je razgibana dolina med višjimi dinarskimi planotami, Brkini in Krasom. Zgornji del kotline med Snežnikom in Prestrankom se imenuje Zgornja Pivka, spodnji del kotline med Postojnskimi vrati in Nanosom pa Spodnja Pivka. Razpotegnjeno in deloma urbanizirano naselje danes sestavljajo trije ločeni deli: Vas (prvotni Šentpeter na Krasu) - najstarejši del, Radohova vas pod Primožem ter Hrastje, zaselek na klancu, kjer se cesta prevesi proti Košanski dolini.
Prva omemba in etimologija
Pivka se v pisnih zgodovinskih virih prvič omenja leta 1300 kot villa Sancti Petri super Piucha ('Sv. Peter nad Pivko'), leta 1498 pa preprosto kot Sveti Peter. Ime Šentpeter na Krasu se je ohranilo vse do leta 1952, ko je bilo naselje preimenovano v Pivko. Ime je bilo spremenjeno na podlagi Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Šent Petra na Krasu del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi.[3][4][5]
Na Primožu in na Gradišču nad železniško postajo so vidni ostanki železnodobnih naselbin.
Zaradi ugodne prometne in strateške lege so Italijani med svetovnima vojnama tu zgradili več vojašnic, na strateško pomembnih vrhovih nad Pivko pa številne utrdbe, ki so bile sestavni del Alpskega obrambnega zidu, ki se je raztezal vse od Genovskega zaliva do Kvarnerja. Ravno Pivka in bližnje vojašnice v Hrastju so bile najbolj utrjeni deli vzhodnega dela alpskega zidu. Vojašnice je kasneje zasedla jugoslovanska vojska. Zdaj so preurejene v muzej oziroma Park vojaške zgodovine Pivka.
Industrializacija
razglednica Pivke iz leta 1914
Prvo veliko spremembo, tudi v zvezi s prevozi in obrtjo, je pomenila zgraditev Južne železnice leta 1856, ki je prebivalce povezala predvsem s Trstom. Leta 1934 je rodbina Windischgrätz kupila propadlo žago v Pivki (tedaj Šentpeter na Krasu).[6] Knez Eduard Vinzenz Windisch-Graetz se je oktobra 1935 z družino iz Konjic preselil v Pivko, kjer je prevzel vodenje žage.[6] Pod njegovim vodstvom (znotraj družinskega podjetja SICLA)[7] so leta 1937 pričeli proizvajati lesenevezane plošče,[8] tovarna (po vojni znana kot Javor Pivka), pa je bolj ali manj uspešno delovala do leta 1943 in bila kasneje, kot vse rodbinsko premoženje, podržavljena. Tovarna je pomenila začetek industrializacije na Pivškem.
↑Premk, F. 2004. Slovenska versko-krščanska terminologija v zemljepisnih imenih in spremembe za čas 1921–1967/68. Besedoslovne lastnosti slovenskega jezika: slovenska zemljepisna imena. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, pp. 113–132.
↑Urbanc, Mimi, & Matej Gabrovec. 2005. Krajevna imena: poligon za dokazovanje moči in odraz lokalne identitete. Geografski vestnik 77(2): 25–43.
↑ 6,06,1Žigon, Tanja (1995). Grad Haasberg in knezi Windischgraetzi. Mali d.o.o. str. 88. COBISS52410112.
