Kot hči misijonarjev je Buckova večino svojega življenja pred letom 1934 preživela v na Kitajskem. Njen roman Dobra Zemlja je bila leta 1931 in 1932 najbolj uspešna knjiga v ZDA, leta 1932 je Buck zanjo prejela Pulitzerjevo nagrado. Leta 1938 je dobila Nobelovo nagrado za književnost »za bogate in resnično epske opise kmečkega življenja na Kitajskem in za svoje biografske mojstrovine".[9] Bila je prva ameriška dobitnica Nobelove nagrade za književnost.
Po vrnitvi v ZDA leta 1935 je ustvarjala dalje. Postala je pomembna zagovornica pravic žensk in manjšin, pisala je pogosto o kulturah Azije in postala še posebej dobro znana zaradi svojih prizadevanj, da ameriška družba spremeni svoje stališče, kar se posvojitev otrok iz Azije in mešanih družin tiče.
Nobelova nagrada za književnost
Leta 1938 je Odbor za Nobelovo nagrado za književnost svojo odločitev za Pearl S. Buck utemeljil takole:
Odločitev, da se letošnjo nagrado podeli Pearl Buck za pozornosti vredna dela, ki so utrla pot sočutju z ljudmi prek rasnih ločnic, in za študije človekovih idealov kot vzoren in živ primer za umetnost portretiranja, je po prepričanju švedske Akademije v skladu s cilji, ki jih je Alfred Nobel sanjal o prihodnosti.[10]
V svojem govoru Akademiji se je pisateljica lotila teme »Kitajski Roman." Četudi je »Američanka po rojstvu in po prednikih", se je »zgodb, kako jih povedati in zapisati, prvič zavedla na Kitajskem." Po obširni razpravi o klasičnih kitajskih romanih, še posebej o delih Romanca Treh Kraljestev, Vsi ljudje so bratje, in Sanje rdeče kamre je prišla do zaključka, da na Kitajskem »pisatelj ni imel naloge ustvarjati umetnost, temveč govoriti ljudem.« Svoje ambicije, je nadaljevala, niso bili usmerjene v »lepoto pisanega ali milino umetnosti«. Pisatelj ima na Kitajskem ima drugačno nalogo kot pa umetnik na Zahodu: »Kmetom mora govoriti o njih zemlji, starcem o miru, starkam o njih otrocih, mladim moškim in ženskam pa o njih samih.« In tako kot kitajski pisatelj, končuje, »sem se naučila, da moram pisati za te ljudi. Če jih na milijone bere njihove revije, potem hočem, da se moje pripovedi tiskajo tam in ne v publikacijah, ki jih bere samo nekaj.« [11]
Izbrana dela
Avtobiografije
Mojih več svetov: Osebna pot (New York: John Dan, 1954).