Nosečnostna sladkorna bolezen
Modri obroč kot simbol sladkorne bolezni.[1]
Specialnost	porodništvo, endokrinologija
Klasifikacija in zunanji viri
MKB-10	O24
MKB-9	648.8
DiseasesDB	5195
MedlinePlus	000896
MeSH	D016640

Nosečnostna sladkorna bolezen ali gestacijski diabetes je oblika sladkorne bolezni oziroma intolerance za ogljikove hidrate, ki se prvič pojavi med nosečnostjo.^[2] Pojavi se pri približno 4 % vseh nosečnosti. Nastopi zaradi povečane insulinske rezistence pretežno v drugem in tretjem trimesečju nosečnosti. Običajno se stanje ne kaže z bolezenskimi znaki, je pa povezano z večjo smrtnostjo novorojenčkov, hipoglikemijo, makrosomijo (nenormalno povečana rast telesa) in zlatenico. Razvije se pogosteje pri debelih in starejših nosečnicah in pri tistih, ki imajo v sladkorno bolezen v družini. Ženske z nosečnostno sladkorno boleznijo imajo značilno večje tveganje za razvoj sladkorne bolezni, 30–40 % jih v naslednjih 10–20 letih razvije sladkorno bolezen tipa 2.^[3] Kljub dokazom, da ima celo blaga hiperglikemija vpliv na zaplete med nosečnostjo, so si smernice glede presejanja in zdravljenja še vedno nasprotujoče in nepoenotene.^[4]

Prvi korak pri testiranju nosečnic je enak kot pri diagnostiki sladkorne bolezni tipov 1 ali 2: glukoza na tešče ≥ 7,0 mmol/L ali kadarkoli čez dan ≥11,1 mmol/L in potrditev teh vrednosti, vendar ne istega dne. Če se pri nosečnicah z zvišanim tveganjem (npr. debelost, nosečnostna sladkorna bolezen v preteklosti, glikozurija, sladkorna bolezen v sorodstvu) na ta način sladkorna bolezen ne dokaže, se priporoča nadaljnje testiranje z enostopejskim ali dvostopenjskim oralnim glukoznim tolerančnim testom.^[3]

Spremenjena serumska koncentracija glukoze v času zanositve in v prvem trimesečju poveča tveganje za nastanek prirojenih razvojnih nepravilnosti za 2–10-krat. Med velikimi prirojenimi nepravilnostmi prevladujejo kavdalni regresijski sindrom, situs inversus (obrnjen položaj organa ali organskega sistema), napake v zapiranju nevralne cevi, razcepi ustnic in neba, srčne in ledvične nepravilnosti. Hkrati se razvija organomegalija, ki je povezana tudi z makrosomijo ploda. Vendar pa neurejena glikemija ne zvečuje tveganja za kromosomske napake pri plodu. Sladkorna bolezen med nosečnostjo je povezana tudi z visoko perinatalno umrljivostjo in obolevnostjo. Tveganje je sorazmerno stopnji hiperglikemije oz. urejenosti bolezni v tem obdobju. Za plod so nevarne tako hiperglikemije kot hipoglikemije. Pri nosečnicah, ki so imele v času zanositve delež glikoziliranega hemoglobina A1 nad 12%, je prisotna zvečana pojavnost splava. Pri nosečnicah s sladkorno boleznijo so pogostejše okužbe sečil, prezgodnji porodi in preeklapsije.^[5]

Potrebna je ustrezna dieta živili z nizkim glikemičnim indeksom ter primerno količino beljakovin, ogljikovih hidratov in mikronutrientov. Če telesna aktivnost ni kontraindicirana, se priporoča vsakodnevno 30 minut zmerne aerobne telesne aktivnosti. Pri nosečnicah s sladkorno boleznijo je priporočljiva samokontrola krvnega sladkorja pred glavnimi obroki in 90 minut po glavnih obrokih. Zdravljenje z zdravili se uvede, če je koncentracija glukoze v krvi na tešče nad 5,3 mmol/l ali po obrokih nad 6,6 mmol/l.^[6] Inzulin je zdravilo izbora pri nosečnostni sladkorni bolezni, kajti ne prehaja posteljice in hkrati omogoča predvidljiv nadzor krvnih vrednosti glukoze.^[7] Če zdravljenje z inzulinom ni možno, se lahko uporabita metformin in glibenklamid.^[6]