V svoji diplomski nalogi leta 1959 se je ukvarjal s karakterizacijo posplošenih prostih polj v aksiomatični teoriji polja pod Jostovim mentorstvom. Leta 1961 je doktoriral pri Walterju Heitlerju z disertacijo o masnih razlikah mezonov in hiperonov v nekrajevni teoriji polja. V naslednjih letih je bil Heitlerjev raziskovalni asistent.
Leta 1969 je začel ustanavljati teoretsko skupino za tedanji Švicarski inštitut za jedrske raziskave (sedaj Inštitut Paula Scherrerja). V 1970-ih se je njegovo področje delovanja spremenilo in začel se je ukvarjati s teorijo gravitacije. Veliko pozornost je posvetil zgodovinskim vidikom gravitacije.
Leta 1969 je postal redni profesor na Univerzi v Zürichu. Od leta 1980 do 1987 je bil član znanstvenega sveta pri Švicarski nacionalni znanstveni fundaciji. Od leta 1985 do 1986 je bil gostujoči profesor na Inštitutu za teoretično fiziko Univerze v Bernu. Leta 1988 je bil gostujoči profesor v Amsterdamu. Od leta 1997 do 2000 je delal kot član svetovalnega odbora Inštituta Alberta EinsteinaDružbe Maxa Plancka v Potsdamu. Leta 2001 se je upokojil in od tedaj je napisal nadaljnja dela o teoriji gravitacije in temah o zgodovini fizike.
↑»Ehrungen 2005–2016« (v nemščini). Univerza v Bernu. Pridobljeno 19. oktobra 2018. Straumann unter den Ehrenpromotionen der philosophisch-naturwissenschaftlichen Fakultät