Ninurta 𒀭𒊩𒌆𒅁
Bog poljedelstva, lova in vojne
Asirski kamnit relief iz Ninurtovega templja v Nimrudu, na katerem bog s strelo preganja Anzuja, ki je v Enlilovem svetišču ukradel Tablico usod[1]
Prebivališče	tempelj Ešumeša v Nipurju, kasneje v asirskem obdobu v Kalhuju
Planet	Saturn
Simbol	plug in ptica
Mount	včasih upodobljen kot jezdec na pošasti s telesom leva in repom škorpijona
Osebne informacije
Starši	običajno Enlil in Ninhursaga, včasih Enlil in Ninlil
Sorojenci	Nanna, Nergal, Ninazu, Enbilulu, včasih Inana (in drugi)
Partner	Kot Ninurta: Gula Kot Ninĝirsu: Bau
Potomci	Ig-alim, Šul-šagan

Ninurta (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒅁, ^DNIN.URTA, pomen imena ni znan),^[2] znan tudi kot Ningirsu (sumersko 𒀭𒊩𒌆𒄈𒋢 ^DNIN.ĜIR₂.SU,"Gospodar Girsuja")^[3][4] je bil mezopotamski bog, povezan s kmetijstvom, zdravilstvom, lovom, pravom, pisarji in vojno, ki so ga najprej častili v Sumeriji. V najzgodnejših zapisih je omenjen kot bog poljedelstva in zdravilstva, ki je ljudi osvobodil bolezni in oblasti demonov. Kasneje, ko je postala Mezopotamija bolj militarizirana, je postal bog vojne, vendar je obdržal veliko svojih prejšnjih atributov. Imeli so ga za sina vrhovnega boga Enlila. Njegovo glavno kultno svetišče je bil tempelj Ešumeša v Nipurju. Lagaški kralj Gudea (vladal 2144–2124 pr. n. št.) ga je počastil z obnovitvijo njegovega templja v Lagašu.

Kasneje je postal priljubljen tudi med Asirci, ki so v njem videli mogočnega bojevnika. Asirski kralj Ašurnarsipal II. (vladal 883–859 pr. n. št.) mu je zgradil mogočen tempelj v Kalhuju), ki je potem postal njegovo najpomembnejše kultno središče. Po padcu Asirskega cesarstva so Ninurtove kipe podrli, njegove templje pa opustili, ker je bil pretesno povezan z asirskim režimom, ki so ga številni podjarmljeni narodi imeli za tiranskega in zatiralskega.

V epski pesnitvi Lugal-e Ninurta s svojim govorečim kijem Šarurjem ubije demona Asaga in s kamni zagradi reki Evfrat in Tigris, da postaneta uporabni za namakanje. V pesnitvi, ki jo včasih imenujejo tudi "sumerska Georgika", Ninurta svetuje kmetom, kako kmetovati. V akadskem mitu premaga ptiča Anzuja, ki je njegovemu očetu Enlilu ukradel Tablico usod. Ninurta je omenjen tudi v številnih drugih besedilih, ki niso ohranjena v celoti. Pobil je skupino vojščakov, znanih kot "Pobiti junaki". Njegova glavna simbola sta bila ptica in plug.

Ninurta je bil morda navdih za svetopisemskega Nimroda, "mogočnega lovca", ki je v povezavi s Kalhujem omenjen v Prvi Mojzesovi knjigi.^[5] Ninurta je morda kot Nisroh (hebrejsko נִסְרֹךְ) omenjen tudi v Drugi knjigi kraljev. V 19. stoletju so krilato bitje z orlovo glavo z asirskih reliefov iz Ninurtovega templja v Kalhuju napačno poistovetili z Nisrohom in ga upodabljali v domišljijskih zgodbah.

Ninurto so Sumerci v Mezopotamiji častili že sredi 3. tisočletja pr. n. št.^[6] kot enega od najstarejših dokazanih božanstev v regiji.^[2][6] Njegovo glavno kultno središče je bil tempelj Ešumeša v sumerski mestni državi Nipur.^[2][6][7] kjer so ga častili kot boga kmetijstva in sina glavnega boga Enlila.^[2][6][7] Bogova Ninurta in Ningirsu sta bila sprva verjetno dve božanstvi.^[2] Ningirsuja so častili v sumerski mestni državi Girsu, vendar so ga vedno imeli za lokalnega različka boga Ninurte.^[2] Po mnenju asirologov Jeremyja Blacka in Anthonyja Greena, sta se osebnosti obeh bogov tesno prepletali.^[2] Lagaški kralj Gudea (vladal 2144–2124 pr. n. št.) je sebe posvetil bogu Ningirsuju.^[4] Na Gudejevih valjih, napisanih okoli leta 2125 pr. n. št., je opisana gradnja Ningirsujevega templja v Girsuju. Opis je najdaljše do zdaj odkrito besedilo v sumerskem jeziku.^[4] Gudejev sin Ur-Ningirsu je ime boga njemu čast vključil v svoje osebno ime.^[4] Ko je začel pomen Girsuja upadati, je postajal Ningirsu vedno bolj znan kot Ninurta.^[3] Ninurto so sprva častili kot boga kmetijstva,^[4] ko je postala Mezopotamija bolj urbanizirana in militarizirana, pa je vedno bolj postajal bog vojne.^[4] Vedno bolj je izstopal predvsem agresiven vojaški vidik njegove narave,^[2][4] vendar so ga še naprej obravnavali kot zdravilca in zaščitnika. V urokih so ga pogosto klicali za zaščito pred demoni, boleznimi in drugimi nevarnostmi.^[4]

Kasneje je Ninurta kot neustrašen bojevnik postal izjemno priljubljen med Asirci.^[4][6][8] V poznem 2. tisočletju pr. n. št. so asirski kralji pogosto imeli imena, ki so vsebovala tudi Ninurtovo ime,^[4][6] med njimi Tukulti-Ninurta I. ("vreden Ninurtovega zaupanja"), Ninurta-apal-Ekur ("Ninurta, naslednik [Enlilovega templja] Ekur") in Ninurta-tukulti-Ašur ("Ninurta je bog, ki mu Ašur zaupa").^[6] Tukulti-Ninurta I. (vladal 1243–1207 pr. n. št.) v enem od napisov izjavlja, da lovi "po ukazu boga Ninurte, ki me ljubi".^[4][6] Podobno trdi Adad-nirari II. (vladal 911–891 pr. n. št.), da njegovo vladavino zagovarjata Ninurta in Ašur.^[6] Uničevanje sovražnika je označil za moralno upravičeno v okviru njegove pravice do vladanja.^[6] Ašurnasirpal II. (vladal 883–859 pr. n. št.) je prestolnico Asirskega cesarstva preselil v Kalhu^[6] in prvi tempelj, ki ga je tam zgradil posvetil Ninurti.^{[6][8][9][10]}

Obzidje templja je okrasil z reliefi, vključno s tistim, na katerem Ninurta ubija ptiča Anzuja. Šalmaneser III. (vladal 859–824 pr. n. št.), sin Ašurnasirpala II., je zaključil gradnjo Ninurtovega zigurata v Kalhuju in bogu posvetil svoj kamniti relief.^[4][6] Na reliefu se baha s svojimi vojaškimi junaštvi^[6] in vse zmage pripisuje Ninurti, "ker brez njegove pomoči nobena zmaga ne bi bila mogoča".^[6] Ko je Adad-nirari III. (vladal 811–783 pr. n. št.) posvetil svojo novo nadarbino Ašurjevemu templju v Ašurju, so jo zapečatili z Ašurjevim in Ninurtovim pečatom.^[6] Na kamnitih reliefih iz kalhuškega obdobja je Ašur upodobljen kot krilat disk, pod katerim je napisano Ninurtovo ime, kar pomeni, da so nanju gledali kot na skoraj enaka.^[4]

Po preselitvi asirske prestolnice v Kalhu, je Ninurtov pomen v panteonu začel pojemati.^[4][6] Sargon II. (vladal 722-705 pr. n. št.) je bil bolj naklonjen bogu pisarjev Nabuju kot Ninurti.^[6] Ninurta je kljub temu še vedno ostal pomembno božanstvo.^[4][6] Meščani Kalhuja so Ninurto častili tudi potem, ko so asirski kralji zapustili svojo prestolnico. Pravni dokumenti iz mesta kažejo, da so morali tisti, ki so prelomili svojo zaobljubo, "v Ninurtovo naročje v Kalhuju položiti dve mini srebra in eno mino zlata".^[6] Zadnji potrjeni zapis te klavzule je iz leta 669 pr. n. št., se pravi iz zadnjega leta vladanja kralja Esarhadona (vladal 681–669 pr. n. št.).^[6] Ninurtov tempelj v Kalhuju je cvetel do konca Asirskega cesarstva^[6] in za vzdrževanje najemal reveže in brezdomce.^[4][6] Glavni kultni osebi templja sta bila šangû-svečenik in glavni pevec, ki so ju podpirali kuhar, strežaj in vratar.^[6] V poznem 7. stoletju pr. n. št. sta vodstvi Ninurtovega templja v Kalhuju in Nabujevega templja v Ezidi prejeli dokument o imenovanju skupnega uradnika – qēpuja. ^[6]

V umetniških upodobitvah je Ninurta prikazan kot bojevnik z lokom, puščico in čarobnim govorečim kijem Šarurjem.^[4] Včasih ima dvignjena krila, pripravljena za napad.^[4] V babilonski umetnosti ga pogosto prikazujejo, kako stoji na hrbtu ali jaha zver s telesom leva in repom škorpijona.^[4] Ninurta je ostal tesno povezan s kmetijsko simboliko vsed do sredine 2. tisočletja pr. n. št. ^[4] Na kudurruju iz kasitskega obdobja (okoli 1600 – okoli 1155 pr. n. št.) je kot Ningirsujev simbol upodobljen plug.^[2] Plug se pojavlja tudi v novoasirski umetnosti, morda kot simbol Ninurte.^[2] V novoasirskem obdobju se kot Ninurtov simbol pojavlja tudi ptica.^[11] Ena od špekulativnih hipotez trdi, da je krilati disk v 9. stoletju pr. n. št. prvotno simboliziral Ninurto^[8] in bil kasneje v Ašurju prenesen na boga sonca Šamaša.^[8] Ideja temelji na nekaterih zgodnjih upodobitvah, na katerih se vidi, da ima bog na krilatem disku ptičji rep.^[8] Večina znanstvenikov trditev zavrača kot neutemeljeno.^[8] Astronomi iz 8. in 7. stoletja pr. n. št. so Ninurto (ali Pabilsaga) poistovetili z ozvezdjem Strelec,^[12] drugi pa z zvezdo Sirij,^[12] ki se je v akadščini imenovala šukūdu - puščica.^[12] Ozvezdje Veliki pes, katerega najpomembnejša zvezda je Sirij, se je imenovalo qaštu - lok, po loku in puščici, ki naj bi ju nosil Ninurta. V babilonskih časih je bil Ninurta povezan s planetom Saturnom.^[13]

Za Ninurto so verjeli, da je sin boga Enlila.^[2] V pesnitvi Lugal-e je njegova mati boginja Ninmah, ki jo je preimenoval v Ninhursago.^[4][14] V pesnitvi Angim dimma je njegova mati boginja Ninlil.^[15] V besedilih, v katerih se imenuje Ninurta, je njegova žena običajno boginja Gula,^[2] v besedilih z imenom Ningirsu pa je njegova žena boginja Bau.^[2] Gula je bila boginja zdravilstva in včasih žena boga Pabilsaga ali manj pomembnega boga rastlinstva Abuja.^[16] Bau so častili skoraj izključno v Lagašu in jo včasih imeli za ženo boga Zazabe.^[17] Z Ningirsujem je imela dva sinova, bogova Ig-alima in Šul-šagana.^[17] Imela je tudi sedem hčera, za katere se ne omenja, da je bil njihov oče Ningirsu.^[17] Kot Enlilov sin je imel Ninurta (tudi) naslednje sorojence: Nanno, Nergala, Ninazuja,^[18][19] Enbiluluja^[20] in včasih Inano.^[21][22]

Sumerska pesnitev je hkrati mit o vegetaciji in ustvarjanju sveta. Na začetku ustvarjanja se je v gorah rodi demon Asag, hibrid ptiča, leva in kače. Eden od velikih bogov, ki se je boril z njim, je bil Enlil, vendar ni bil dovolj močan in ga ni uspel premagati. Asag se razjezil in porušil nebo, zato je na zemlji izbruhnil kaos in vse se je vrnilo na začetek. Na pomoč je bil poklican bog vojne Ninurta, "ki je poznal svojo obrt". Premagal je Asaga in obnovi svetovni red. Z njegovo pomočjo so reke spet prinesle vodo in plodnost zemlje je bila zagotovljena.

Mit o Anzuju ima sumersko in akadsko različicico.

Enlil je prejel novico, da se je v gorah rodil ptič Anzu in Enlil ga je uporabil za vratarja v svojem templju. Mogočni Enlil je s seboj vedno nosil Tablico usod, na kateri so bile opisane usode ljudi in bogov in je lastniku dajala božansko moč. Anzu je opazil, da je Enlil med kopanjem odložil Tablico usod. Hitro jo je ukadel in z njo zbežal v gore. Zaradi tega dogodka je življenje na zemlji prenehalo. Tablico je poskušalo vrniti več bogov, vendar nobenemu ni uspelo. Modri Ea je dobil idejo, da bi v boj poslal Ninurto. Ninurti je po dolgem boju uspelo ubiti Anzuja in vrniti Tablico njenemu lastniku. Svetovni red je bil obnovljen in vegetacija rešena.

Ko se je Ninurta spopadel z Anzujem, je demon izpustil Tablico usod. Padla je v sladkovodni ocean, naravnost v Enkijevo kraljestvo. Po bitki je Ninurta poskušal vrniti Tablico Enlilu, toda Enki, ki je Ninurti s svojo magijo in modrostjo pomagal v boju, je ni bil pripravljen predati. Hvalil je in hvalil Ninurto kot največjega bojevnika v vesolju, vendar je Tablico obdržal. Ninurta se je zato razjezil in zagrozil, da bo uničil sladkovodni ocean. Enki je nato iz gline sladkovodnega oceana oblikoval želvo, ki je nato izkopala ogromno luknjo. Enki je zamotil Ninurto, želva pa ga je prijela za nohte na nogi in ga odvlekla v luknjo. Naj se je Ninurta še tako trudil, iz luknje ni mogel priti. Enki je nameraval luknjo zapreti in v njej pokopati Ninurto, a ga je na zahtevo Ninurtove matere Ninmah izpustil pod pogojem, da Enki ostane lastnik Tablice usod.