Kot začimba se uporabljata dve obliki peteršilja: s kodrastimi listi in italijanski oz. z gladkimi listi (P. neapolitanum). Peteršilj s kodrastimi listi se pogosto uporablja za omake. Marsikdo meni, da ima gladkolistni peteršilj močnejšo aromo, to mnenje pa podpira tudi kemična analiza, ki pokaže mnogo višjo raven eteričnega olja pri tovrstnih kultivarjih. Ena izmed spojin esencialnega olja je apiol. Druga vrsta peteršilja raste kot korenska zelenjadnica. Pri uporabi se kodrastolistnemu peteršilju pogosto daje prednost, saj ga, v nasprotju z gladkolistnim, ne moremo zamenjati s pikastim mišjakom.
Ponekod v Evropi in predvsem v Zahodni Aziji marsikatero hrano postrežejo posuto z narezanim paradžnikom. Sveža aroma se še posebej sklada z ribami. Peteršilj je bistvena sestavina več zahodnoazijskih solat, npr. narodne libanonske jedi tabuleh. V Južni in Srednji Evropi je peteršilj sestavina zeliščnega šopka (fr. bouquet garni), ki se uporablja kot začimba za enolončice in druge juhe, pa tudi omake. Poleg tega se peteršilj pogosto uporablja kot omaka. Tržaška omaka je mešanica narezanega česna in narezanega peteršilja. Gremolata je mešanica peteršilja, česna in naribane limonine lupinice. Peteršilj se uporablja tudi kot osvežilec daha, saj vsebuje visoko koncentracijo klorofila.
Gojenje
Peteršilj dobro raste v globoki posodi, saj potrebuje prostor za svojo dolgo korenino. Kadar ga gojimo notri, potrebuje vsaj pet ur svetlobe na dan.
