Nagrada se podeljuje z namenom spodbujati slovenske pisatelje in ilustratorje k ustvarjanju kvalitetnih slikanic, hkrati pa ozaveščati starše in pedagoške delavce o pomembnosti izbiranja kvalitetne otroške literature ter motivirati založnike k večjemu vključevanju slovenskihpisateljev in ilustratorjev v založniške programe in tako povečati delež izdanih slovenskih izvirnih slikanic.
Nagrado prejme slikanica, ki izpolnjuje vse štiri pogoje. Nominacijo lahko prejme tudi slikanica, ki ne izpolnjuje enega od pogojev. Nagrada se mora podeliti vsako leto. Podelitev nagrade je 2. aprila, razen v primeru, ko je ta dan sobota ali nedelja. Založnik nagrajene slikanice prejme plaketo, pisatelj in ilustrator pa prejmeta plaketo in denarno nagrado. V primeru, da je avtorjev več, si nagrado razdelijo. Če je pisatelj/ilustrator preminil, ali če gre za ljudsko izročilo, se nagrada ne podeli.
Žirijo vsakokrat imenuje upravni odbor Strokovnega združenja založnikov in knjigotržcev. Mandat žirije traja dve leti in se lahko ponovi. Žirija je od 3- do 5-članska in je sestavljena iz strokovnjakov z likovne akademije ali ustrezne strokovne institucije ter iz oblikovalcev in strokovnjakov s področja leposlovja. Nobeden od članov žirije ne sme biti redno zaposlen v založbi, ki se prijavi na ta nagradni natečaj. Strokovna žirija nominira od 3 do 5 slikanic. Slikanice ocenjuje na podlagi kriterijev oblikovalske in založniške stroke, pri tem se upošteva skladnost vsebine, oblike in materialov. Odločitev žirije je dokončna in ji ni mogoče ugovarjati.
Natečaj mora biti razpisan do 15. januarja vsako leto z rokom za prijavo slikanic15. februarja istega leta. Razpis se objavi s pozivom založbam in z objavo na spletnih straneh Gospodarske zbornice Slovenije ter Združenja za tisk in medije. Vsak prijavitelj pošlje tri izvode vsake slikanice, ki jo prijavlja na lastne stroške. Po zaključku koledarskega leta, v katerem so bile prijavljene, se v slikanice podarijo v dobrodelne namene.
Založniki nagrajenih in nominiranih slikanic do uporabe blagovne znamke nagrade.[1]
Predstavitev knjig, razstave
Vse na natečaj prijavljene slikanice so vsako leto razstavljene na sejmih tekočega leta (Knjižni sejem, Otroški bazar, Festival za tretje življenjsko obdobje ...). Nagrajenci se predstavljajo v knjižnicah po Sloveniji.
Žirija je pregledala 27 slikanic. Planirane podelitve v živo zaradi epidemioloških ukrepov ni bilo, nominirani avtorji, ilustratorji in založbe so plakete prejeli po pošti.
Prava meščanska pravljica, lepo zaokrožena, duhovito povedana, najbrž namenjena vsem po vrsti, majhnim in velikim – z dobro poantirano zgodbo, da se prave stvari vedno prav iztečejo, saj celo narava pomaga prijaznim in lepim zgodbam k srečnim koncem. Duhovite besedne igrarije in spretno zasnovana ter dobro stopnjevana zgodba, ki sicer v zvezi z zgodbami o klobukih ni nekaj povsem novega, se malce spogleduje s slikanico Klobuk Tomija Ungererja, ki se je za večno zapisala v zakladnico najboljše svetovne slikaniške produkcije, pa kljub temu učinkuje sveže in prepričljivo, morda prav zaradi blage in prijazne dobronamernosti, oziroma občutka harmoničnosti in posebne/ izrazite urbane estetike, ki je mojstrsko izpeljana tako v besednem kot v likovnem izrazu. Če dobro slikanico v sozvočju ustvarjajo beseda, podoba in oblika, potem lahko knjigo Klobuk gospoda Konstantina predstavimo kot vzorčen primer tega, za razvoj bralne in vizualne kulture tako zelo pomembnega žanra. Ne glede na to, ali je zgodba tako očarala slikarja ali pa je način pripovedi že sam po sebi blizu njegovemu likovnemu svetu, se podobe z neverjetno lahkoto in šarmom spogledujejo z zapisanimi stavki. Umetnik pripoveduje s sijajno opisno risbo, ki v detajlih premore filigransko natančnost, ter predvsem s svežimi, razigranimi barvami, kakršne obsije svetloba pomladnega sonca. Čeprav uporablja sodoben, za mlade ilustratorje značilen pristop v upodabljanju figur in prostora, je v svojski navezanosti na tradicionalno knjižno slikarstvo in deloma tudi na motivni svet nekih minulih, zato tudi pravljičnih časov, razvil prepoznaven avtorski slog. Skozi živahen potep prek mesta, kjer ne manjka humornih domislic in lirično občutenih pogledov zmore Peter Škerl popeljati zelo širok krog mladih bralcev in gledalcev.
Zbirka stotih ugank Anje Štefan govori predvsem o avtoričini izvrstni pesniški kondiciji: velikemu številu pesniško-enigmatskih utrinkov navkljub le redko katera uganka ne dosega estetskih in spoznavnih meril, kot si jih je zastavila Anja Štefan. In ta nikakor niso zastavljena nizko, čeprav bi se lahko zdelo nasprotno. Če na pesniškem nivoju omenimo kot eno najbolj tipičnih potez samo ritmizacijo, je ta karseda šolska – jambska, trohejska ali daktilska – na nivoju spoznavnega pa so v očitnem ospredju najbolj osnovni in relativno nezapleteno skriti pojmi sveta najmlajših: odgovore domala vseh stotih ugank lahko zajamemo z izrazi hrana, živali in predmeti. A to po eni strani izvrstno ustreza ciljni publiki pričujoče slikanice – najmlajšim v predšolskem obdobju – po drugi strani pa se v opisanem skriva marsikatero pesniško mojstrstvo. Če se spet omejimo zgolj na ritem, Štefanova vsekakor do potankosti obvlada obratni uvodni takt verza in cezure razpostavlja z izurjeno lahkotnostjo, zato pa njene uganke zvenijo tako klasično, kot le najboljše v slovenski tradiciji tovrstnega pisanja od Župančiča dalje. Otroški percepciji sveta so zavezane tudi ilustracijeJelke Reichman. Ilustratorka ustvarja s suvereno risbo in z njo usklajeno paleto barv, ki odražata mojstrsko obvladovanje metjeja, prepričljive podobe srečnega otroštva, v katerih samoumevno sobivajo otroci, živali in rastline, igrače in predmeti vsakdanje rabe. Navdih za svoje, tudi odraslim ljube like, najde kar v svojem neposrednem življenjskem okolju. Jelka Reichman ostaja radovedna in kot njeni otroci, široko odprtih oči in srca, občutljiva tudi za tisto, kar ostaja skrito bežnemu pogledu. Ko prelistavamo njuno skupno slikanico Sto ugank, se našim očem odpirajo živo pisane poljane podob in podobic, besed in verzov, med katerimi lahko vedno najdemo še kaj neznanega.
Avtorska slikanica Andreje Peklar razlaga nastanek vaške situle, enega vrhunskih del naše in evropske prazgodovine (prehod iz 6. v 5. stoletje pr.nš.), in hkrati pripoved, ki je upodobljena na njenem pločevinastem plašču. Ilustracija je usklajena z besedilom in stilno poustvarja prizore z vaške situle. Zlatorogi jelen je teptal žito, zato so nanj poslali največjega junaka, med tem pa so umetniki za slavje pripravili situlo z opojno pijačo. V gozd je na skrivaj odšel tudi fant z rdečo čepico in zlatorogega spomnil, da zemlja pripada nam vsem; zato je jelen prenehal pustošiti, lovci pa so za vedno odložili loke. Slikanica prinaša univerzalno sporočilo o sožitju in medsebojnem spoštovanju, izčiščeno starodavno modrost, aktualno za sodobni čas. Ilustracija je suverena, sodobna, pa kljub temu prepoznavno citira likovno predlogo. Prav zaradi izvirne zamisli in njene likovne rešitve slikanica odpira nove možnosti na področju ilustracije. S povzemanjem starodavnih načinov likovne pripovedi, ki jo v tem primeru interpretirajo v friz postavljene figure, je avtorici uspelo oživiti del vsebin in estetik naše dediščine, obenem pa s ponovnim odkritjem arhaičnih podob posebne lepote obogatiti motivni svet sodobne ilustracije pri nas. Format je skladen s pasovno logiko situlne umetnosti. Pohvaliti velja tudi tehnično izvedbo knjige, ki je zahtevna in kvalitetno izpeljana. Knjižica je sodoben, estetsko dognan in zlasti inovativen prikaz slovenske kulturne dediščine mladim bralcem. Je dober (didaktičen) zgled, kako jim približati zgodovino in hkrati ponuditi vrsto spodbud za raziskovanje in (po)ustvarjanje. Slikanica je lahko tudi odlično in žlahtno promocijsko gradivo.
Izvirna slovenska slikanica 2005
Na razpis nagrade »Izvirna slovenska slikanica 2005« je prispelo 18 slikanic iz 9 slovenskih založb in ena, ki je izšla v samozaložbi. Strokovna žirija, v sestavi Judita Krivec Dragan, Tilka Jamnik in Boris Balant je med prijavljenimi deli v ožji izbor predlagala 5 slikanic. Slavnostna prireditev razglasitve najlepše izvirne slovenske slikanice je bila v Hiši otrok in umetnosti v Ljubljani. Nagrada se je že drugo leto znašla v manjši krizi, ki bi lahko ogrozila njen nadaljnji obstoj. Zaradi pomanjkanja finančnih sredstev namreč zmagovalka ni prejela nobene finančne nagrade.
Lila Prap je prispevala zamisel in ilustracijeslikanice, ki prikazuje, da se tako kot ljudje tudi živali po svoji govorici razlikujejo od države do države. V določenem trenutku jezikovnega razvoja in učenja tujih jezikovotrok spozna, da se tudi oponašanje iste živali v različnih jezikih sliši drugače. Oglašanje posamezne živali je na način stripa z občutkom integrirano v ilustracijo; dodana pa je tudi zastavadržave, kjer se določen jezik govori. Na začetku in koncu slikanice je obsežen seznam jezikov, opremljen z zastavo ustrezne države. Na uporabni ravni je slikanica lahko vadnica za začetno učenje tujih jezikov za (najmlajše) otroke, in je obenem slovarbesed, kako se določene živali oglašajo v 50 jezikih. Obenem slikanica spodbuja k spoznavanju sveta, držav in njihovih zastav , ter prek njih k raznolikosti jezikov in kultur. Avtorica je svoj likovni svet popolnoma prilagodila dojemanju otroka, ki še ne prebira besednih zapisov ali pa se le-teh komaj uči. Prisrčna, a premišljeno stilizirana živalska bitja, s katerimi se mladi bralec / gledalec najpogosteje srečuje, odražajo izrazito sodoben pogled na ilustracijo s prepoznavnim in izvirnim rokopisom, a hote ostajajo v domeni domišljijskih predstav tistih, ki so jim namenjena. Že arhetipsko pojmovani liki se suvereno umeščajo v format slikanice ter se tako na oblikovni kot pomenski ravni samoumevno povezujejo s črkami in besedami v kompleksno celoto. Ovitek in papir sta pazljivo izbrana, všečen je tudi format knjige, ki še dodatno podpira kvalitetne in izrazite ilustracije.
PravljicaCharlesa Perraulta sodi med bisere svetovne literature. V Sloveniji je že dolgo prisotna v različnih prevodih v zbirkah in v samostojnih izdajah. Toda preverjeno klasično besedilo je dobilo šele v prevoduMarije Javoršek in z ilustracijamiZvonka Čoha podobo, ki je v celoti vrhunska in umetniško dovršena. IlustratorZvonko Čoh je v pravljici, ki je doživela že veliko likovnih upodobitev, sijajno združil tradicionalno , v srednjeevropskem pravljičarstvu utemeljeno ilustracijo, ter sodobno, z izkušnjami filma in stripa posodobljeno slikarsko pripoved. V oblikovno in barvno bogatih prizoriščih, kjer ne manjka duhovitih podrobnosti, oživijo znani liki v vsej domišljijipripovedovalca in bralca; zlasti se razživita njihova humorna plat in zvijačnost. Oboje je slikarju še posebej blizu, saj se je Čoh uveljavil prav z značilno šaljivim, včasih pobalinsko simpatičnim pogledom na svet. Nič manj pomembna in v zadnjih delih posebej opazna ni njegova izrazito slikarska interpretacija literarne predloge. Daljna izhodišča za slikovite pokrajine in očarljive notranjščine bi lahko našli celo v 19. stoletju, ki je bilo usodno za razvoj slovenskega slikarstva nasploh. V Obutem mačku je Zvonko Čoh dosegel enega svojih vrhov, saj je vse elemente svoje značilne ilustracije združil v kakovostno in izvirno podobo, kjer uravnoteženo sobivajo smisel za slikarstvo, ljubezen do satire in karikature ter sodobna estetika animiranegafilma. Usklajenost črkovnega materiala in ilustracije, dober izbor papirja in kvalitetna vezava prispevajo k splošnemu vtisu dodelanosti in kvalitete.
