Milena Mohorič-Premrù, slovenska germanistka, pesnica, publicistka, pedagoginja in prevajalka, * 18. avgust 1905, Ormož, † 18. avgust 1972, Ljubljana.
Pred drugo svetovno vojno je postala članica Komunistične partije Slovenije; po okupaciji Jugoslavije je sodelovala z OF in bila zaradi tega internirana v italijansko taborišče.
Po vojni je postala profesorica na Visoki pedagoški šoli v Ljubljani, dokler je niso leta 1949 aretirali pod pretvezo, da se je opredelila za Informbiro. Zatem so jo poslali v psihiatrično bolnišnico, kjer je ostala skoraj do smrti.
Mohoričeva se je v tridesetih letih 20. stoletja kot avtorica esejev uveljavila v reviji Modra ptica še bolj pa kot avtorica realistične in tudi socialnorealistične proze. Ukvarjala se je s psihologijo ženske in otroka v sočasni, predvsem meščanski družbi (Korenove Saše učna doba, 1940). Med vojno in po vojni je postalo njeno pisanje predvsem propagandistično (Slike iz partizanske bolnišnice, 1944; Motivi z Raba, 1946). Izdala je tudi pesniško zbirko Samotni breg (1947). Po dolgem premoru pa je bila po njeni smrti objavljena zgodovinska kmečka povest Hiša umirajočih (1975).
Glej tudi
|
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Biografski slovarji | |
|---|
.svg){kind=small}
.svg){kind=small}
