Milan Marko Stojadinović (srbsko Милан Марко Стојадиновић), srbski politik, gospodarstvenik in profesor na beograjski univerzi, * 4. avgust 1888, Čačak, Kraljevina Srbija, † 24. oktober 1961, Buenos Aires, Argentina.
Življenje
Po končani Pravni fakulteti v Beogradu je leta 1910 šel na študijsko izpopolnjevanje v München in v Berlin, bil leta 1911 v Beogradu promoviran v doktorja ekonomsko-finančnih znanosti, nakar je 1912 nadaljeval študijsko izpopolnjevanje v Parizu, 1913 pa v Londonu. Od 1914 do 1919 je delal kot uradnik na finančnem ministrstvu. Leta 1919 je postal vicedirektor Angleške trgovinske banke v Beogradu, 1920 pa je bil izbran za podpredsednika beograjske borze. Ukvarjal se je tudi s finančnim novinarstvom in na beograjski Pravni fakulteti poučeval finančno vedo.
Leta 1920 je bil na občinskih volitvah v Beogradu na listi Narodne radikalne stranke izvoljen v občinski odbor. V letih 1922-1926 je bil finančni minister v Pašićevih vladah in 1934/1935 v Jevtićevi. Kot član Narodne radikalne stranke je bil večkrat izvoljen za narodnega poslanca, prvič leta 1923. Z nastopom kraljeve diktature je bil kot član glavnega odbora radikalov v opoziciji. V tem času je deloval v raznih gospodarskih podjetjih in si znatno povečal osebno premoženje. Začel se je udejstvovati tudi v organizacijah s humanitarnimi cilji; tako je npr. 1931 pristopil k Rotary clubu, v njem 1933 postal guverner za Jugoslavijo, 1934 pa član njegovega Evropskega ekonomskega posvetovalnega odbora. 23. junija 1935 je prejel mandat za sestavo vlade, v kateri je ob položaju predsednika vlade zasedal tudi položaj zunanjega ministra. S Korošcem in Spahom je organiziral Jugoslovansko radikalno zajednico in postal njen vodja. Sestavitev Stojadinovićeve vlade in ustanovitev Jugoslovanske radikalne zajednice sta dva neposredno povezana zgodovinska dogodka.[6] Kot predsednik vlade je med drugim ustanovil JUGORAS, zapustil Balkansko zvezo (1937), z Bolgarijo sklenil pakt 'večnega prijateljstva', z Italijo nekatere ekonomske in politične sporazume in v jugoslovanskem gospodarstvu znatno okrepil vlogo nemškega kapitala. 4. februarja 1939 je bil odstavljen. Sredi julija 1939 so ga izključili tudi iz stranke, kjer se je vživljal v vlogo jugoslovanskega Mussolinija.[7] Bil je v aktivni opoziciji proti Cvetkovićevi in Cvetković-Mačkovi vladi. V začetku 1940 je oblikoval Srbsko radikalno stranko.
Aprila 1940 je bil aretiran in konfiniran. Marca 1941 je bil predan Britancem v Grčiji, ki so ga internirali na otoku Mauritiusu. Tam je bil do leta 1948. Nato je odšel v Buenos Aires, kjer je napisal spomine z naslovom Ni rat ni pakt.
Viri
|
|---|
| Splošno | |
|---|
| Narodne knjižnice | |
|---|
| Biografski slovarji | |
|---|
| Drugo | |
|---|
.svg)
