Mavzolej Gavhar Šad

Mavzolej Gavhar Šad
Religija
PripadnostIslam
Lega
KrajKompleks Musalla, Herat
DržavaAfganistan
Arhitektura
ArhitektiKavan ud-din
TipMavzolej
Vrsta arhitektureTimuridska arhitektura, Iranska arhitektura
Konec gradnje1438

Mavzolej Gavhar Šad, znan tudi kot Bajsunghurjeva grobnica, je islamska nagrobna stavba v današnjem Heratu v Afganistanu. Struktura, zgrajena v 15. stoletju, je služila kot kraljeva grobnica za člane dinastije Timuridov in je del kompleksa Musalla.

Zgodovina

Pogled na mavzolej z ostanki kompleksa Musalla v ozadju (leta 2001)

Mavzolej je bil prvotno zgrajen za hrambo posmrtnih ostankov princa Bajsunghurja, sina timuridskega vladarja Šah Rukha, njegove glavne žene Gavhar Šad.[1] Naročila jo je slednja (po kateri je dobila ime) znotraj medrese, ki je prav tako nosila njeno ime in je bila dokončana leta 1438.[2] Njegova lokacija v kompleksu Musalla je bila primerna zaradi neposredne bližine kraljeve rezidence v Bagh-i Zaghan.[3] Kot taki so bili v naslednjih letih poleg njega pokopani še drugi člani Bajsunghurjeve družine. Med njimi so sama Gavhar Šad in njen brat Amir Sufi Tarkhan, njen drugi sin Muhamed Juki, Bajsunghurjeva sinova Sultan Muhamed in Ala al-Davla ter slednji sin Ibrahim. Bolj oddaljena Timurida, Ahmad in Šah Rukh (sinova Abu Sa'ida Mirze), sta bila prav tako pokopana v mavzoleju. Tudi Bajsunghurjev oče je bil na kratko pokopan, preden so ga kasneje premestili v Gur Emir v Samarkandu.

Do 20. stoletja je bil mavzolej močno poškodovan, zlasti kupola je bila močno dotrajana. S posegom v 1950-ih se je podoba stavbe močno spremenila, saj so zgradili povsem novo vzhodno fasado in podrli šesterokotni mihrab ter ga nadomestili s pravokotnim. To, skupaj s kasnejšimi obnovami, je bilo slabe kakovosti in uporabljeni neprimerni materiali.[4] Leta 2014 sta se UNESCO in afganistanska vlada uskladila, da bi poskušala ohraniti in posnemati ploščice na zunanji kupoli.[5] Unesco še vedno razmišlja o imenovanju Herata (v katerem je mavzolej posebej omenjen) kot območje svetovne dediščine.[6]

Arhitektura

Mavzolej ima obliko križa s kupolo, ki prekriva sredino.[7] Ta kupola je najimpresivnejša značilnost stavbe, saj gre dejansko za tri kupole, postavljene ena čez drugo: nizko notranjo kupolo, čebulasto zunanjo kupolo in strukturno kupolo med njima.[8] Zunanja kupola je okrašena s cvetličnimi svetlo modrozelenimi mozaiki. Notranja kupola je okrašena z zlatimi lističi, lapis lazuli in drugimi barvami, ki tvorijo zapletene vzorce. Notranjost grobnice je kvadratna komora z osnimi nišami.[9]

Grobnice

Zaradi razširjene navade, da se nagrobniki jemljejo in ponovno uporabljajo, ni znano, koliko pokopov je v mavzoleju. Čeprav nekateri viri trdijo, da je bilo naenkrat kar dvajset nagrobnih znamenj, jih je trenutno le šest.[10] Ti so podolgovate oblike in izdelani iz mat črnega kamna, z vrezanimi cvetličnimi vzorci.[11]

Sklici

  1. Roemer, H. R. (1989). »BĀYSONḠOR, ḠĪĀṮ-AL-DĪN«. Encyclopaedia Iranica. Encyclopaedia Iranica Foundation. Pridobljeno 14. novembra 2019.
  2. Meri, Josef W. (2006). Medieval Islamic Civilization: an Encyclopedia. Zv. 2: L-Z, index. Taylor & Francis. str. 864. ISBN 978-0-415-96692-4.
  3. Golombek, Lisa (1969). »The Timurid Shrine at Gazur Gah«. Occasional Paper - Royal Ontario Museum, Art and Archaeology. Royal Ontario Museum (15): 90.
  4. Cassar & Noshadi (2015, str. 186)
  5. »Italian-Funded Conservation of Gawhar Shad Mausoleum in Herat Underway by Afghan Government and UNESCO«. unesco.org. UNESCO. Pridobljeno 15. novembra 2019.
  6. »City of Herat«. unesco.org. UNESCO. Pridobljeno 15. novembra 2019.
  7. Petersen, Andrew (2002). Dictionary of Islamic Architecture. Routledge. str. 111. ISBN 978-1-134-61365-6.
  8. Cassar, Brendan; Noshadi, Sara (2015). Keeping history alive: safeguarding cultural heritage in post-conflict Afghanistan. UNESCO Publishing. str. 184. ISBN 978-92-3-100064-5.
  9. Dupree, Louis (2014). Afghanistan. Princeton University Press. str. 318. ISBN 978-1-4008-5891-0.
  10. Knobloch, Edgar (2002). The Archaeology & Architecture of Afghanistan. Tempus. str. 137. ISBN 978-0-7524-2519-1.
  11. Byron, Robert (1937). The Road to Oxiana. Macmillan and Co. Ltd. str. 101.

Zunanje povezave