Likijci

Likijec Pajava na reliefu iz jegove grobnice; lidijski napis se bere: “Payava, sin Ad[…], tajnik A[…]raha, po rodu Lidijec…”; 375-360 pr. n. št..
Napis na prednji strani Pajavove grobnice, pisan v likijskem jeziku.

Likijci so bili anatolsko ljudstvo, ki je živelo v Likiji.

Zgodovinski zapisi

Likijski grobni relief v Miri, 4. stoletje pr. n. št.[1]
Konjenik na grobnici zadnjega likijskega vladarja Perikleja

Po Herodotu so bili Likijci priseljenci s Krete in pristaši Minosovega brata Sarpedona. Minos jih je zaradi spora z bratom zaradi dečka Mileta, v katerega sta bila oba zaljubljena, izgnal. Naselili so se na ozemlju v Anatoliji, ki je pripadalo Solimojem (Milijanci).

Likijci so bili prvotno znani kot Termili, potem pa so se po Pandionovem sinu Likusu preimenovali v Likijce. Njihovi običaji so bili zmes kretskih in karijskih običajev. Herodot omenja tudi neobičajno navado, da so se poimenovali po svojih materah in ne po očetih.[2]

Strabon omenja "trojanske Likijce" in domneva, da niso istovetni s Termili, ki jih je omenjal Herodot.[3]

Arheologija

V 50. letih 20. stoletja sta P. Demargne in H. Metzger pikolovsko natančno raziskala Ksantos v Likiji, vključno z njegovo akropolo.[4] Metzger je poročal o odkritju lončenine iz 8. stoletja pr. n. št. J.M. Cook je zaključil, da najdbe predstavljajo najzgodnejšo obliko materialne kulture v Likiji, ki v prazgodovinskem obdobju ni bila naseljena. Likijci bi lahko bili nomadi, ki so se v Likiji naselili v 8. stoletju pr. n. št.[5]

Sklici

  1. ↑ Fant, Clyde E.; Reddish, Mitchell G. (2003). A Guide to Biblical Sites in Greece and Turkey (v angleščini). Oxford University Press. str. 485. ISBN 9780199881451.
  2. ↑ Macaulay, G.C.; Lateiner, Donald. The Histories. Spark Educational Publishing, 2004. str. 63. ISBN 1-59308-102-2.
  3. ↑ Strabon. Geographica, 12.8.4, 12.8.5.
  4. ↑ Cook, J.M. "Greek Archaeology in Western Asia Minor". Archaeological Reports, No. 6 (1959-1960). str. 27–57.
  5. ↑ Cook, str. 55.