Dodajte wikipovezave. Kjer je to primerno ustvarite povezave na druge članke s pomočjo "[[" in "]]" na obeh straneh ustreznih besed (za več informacij glej WP:POVEZAVA) in preverite, da vaše povezave kažejo, kakor ste pričakovali. Prosimo, da ne povezujete izrazov, ki so večini bralcev poznani, npr. vsakdanjih poklicev, dobro znanih geografskih pojmov in vsakodnevnih predmetov.
Njeni začetki so vidni že pri ekonomskih klasikih, kot so Adam Smith, John Ruskin in John Maynard Keynes, prvi pa se sistematično s področjem ukvarja John Kenneth Galbraith v traktatu Liberal Hour iz leta 1960. Za prvo pravo delo tega področja štejemo študijo Williama Baumola in Williama BowenaPerforming Arts - The Economic Dilemma, izdano leta 1966. V njej sta avtorja predvidevala, da bo zaradi neusklajenosti v tehnološkem napredku in primerjavi rasti plač v drugih sektorjih, sektor uprizoritvenih umetnosti obsojen na finančne probleme in bo dolgoročno pod vprašaj postavljen celo njegov obstoj. Problem, ki sta ga nakazala, je kasneje dobil ime »Baumolova bolezen«. Njuna spoznanja so kasnejši avtorji skušali ovreči na številnih točkah: proti Baumolovi bolezni se institucije lahko borijo s politiko cen, z učinkovitejšo razporeditvijo dela, z dohodki, pridobljenimi z uporabo novih medijev (predstave po televiziji, radiu, na internetu) ter hitrejšim transportom, ki omogoča umetnikom, da sodelujejo in hodijo na vaje več projektov hkrati. Kljub temu avtorji (denimo Blaug, 2001) štejejo Baumolovo bolezen za kronski dragulj kulturne ekonomike in priznavajo, da je kot eno redkih spoznanj s tega področja imelo močan vpliv tudi na širšo ekonomsko znanost in družboslovje.
Kulturna ekonomika se je kasneje razširila po vsem svetu, zelo močno je zastopana v ZDA, Kanadi, nekaterih zahodno-evropskih (Nizozemska, Združeno kraljestvo, Italija, Španija) in azijskih državah, vedno bolj pa prodira v akademsko sfero tudi v drugih državah po Evropi in svetu.
