Krvavo znamenje pod Gavžnikom

Krvavo znamenje na vrtu škofjeloškega gradu

Krvavo znamenje pod Gavžnikom v Stari Loki je približno en meter dolga, 50 centimetrov široka in 70 centimetrov visoka kamnita klada iz obdelanega škofjeloškega konglomerata. O tem, da je bil kvader že izvirno ležeč, pričata asimetrično postavljeni stranski vdolbini glede na daljšo os.[1] Znamenje, ki priča o loških krvavih sodbah, se je nahajalo pod vzpetino Gavžnik ob t. i. »Jožkovi hiši« v Stari Loki,[2] kasneje pa je na istem mestu dobilo vlogo obcestnega kažipotnega znamenja, v katerega so romarji ali drugi mimoidoči vrgli svoj novčič. Da dež ni namakal denarnih darov, so mu dodali tudi kovinsko hišico z valovito streho, ki je pokrivala cel kamen.[3] Kamniti blok so nedavno premaknili in danes se nahaja na Grajskem vrtu Škofjeloškega gradu.

Zgodovina

Pokorn v svojem delu Loka navaja, da so na obsojenega zločinca obesili mali zvonček (»malefizglöcklein«), ki je zvonil, ko so ga peljali v smrt. Pot do morišča se je po sklepu cerkvenega predstojništva leta 1683 pri cerkvenih računih začela pri zvoniku župnijske cerkve.[4] Kje so pokopavali trupla obsojencev, ni znano, vendar pa jim kljub strogemu načinu kaznovanja posvečene zemlje niso smeli odreči.[5] V Škofji Loki je imel pravico do sodstva .[6] Loško gospostvo je spadalo med neprivilegirana gospostva, kar je pomenilo, da je lahko samostojno zasliševalo obtožence, ni pa smelo izrekati smrtnih obsodb. Zaslišanje je navadno vodil loški glavar v prisotnosti nekaterih uglednejših mož. Kadar se je odločalo o smrtni kazni obtoženca, so iz Ljubljane poklicali deželnega sodnika, ki je imel pristojnost izreči bodisi smrtno obsodbo bodisi nižjo kazen.[7] S smrtjo so kaznovali hujše delikte, kot so predvsem uboj (§137 CCC), detomor (§131 CCC), tatvina (§159 CCC).[8][9] Smrtne obsodbe je na območju Loškega gospostva izvrševal rabelj iz Ljubljane; če je šlo za smrt z obglavljanjem, je to potekalo pri Krvavem znamenju pod Gavžnikom.[10][11] Krvavo znamenje je bilo simbol krvave rihte – ko je bil storilec obsojen na smrtno kazen, so ob njem namreč postavili klado za obglavljenje.[12]

Kazni so bile v tem časovnem obdobju hierarhično razvrščene glede na socialni status obdolženega in naravo kaznivega dejanja. Tudi v srednjem veku je bilo obglavljenje še vedno simbol bolj častne oziroma manj ponižujoče smrti, kot je to veljalo za obešanje. Smrtna kazen obešanja je bila namreč namenjena predvsem navadnim zločincem.[13] V srednjeveški Evropi, posledično tudi na našem območju, je bila pri obglavljanju značilna postavitev obsojenca na način, da je klečal na kolenih z vzravnano glavo, krvnik pa je z mečem zamahnil od strani. Za ženske je bil v večjem delu katoliške Evrope značilen prav tako klečeč položaj – kot da v kesanju molijo, medtem ko je krvnik tokrat z mečem zamahnil od zadaj.[14]

Sklici

  1. ↑ Antolin Oman, J., Arhar, J. P., Avguštin Florjančič, B., Berce, M., Bergant, B. F., Florjančič, A. P., … Zalar, D. (2015). A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad : zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka. Ljubljana. str. 332. COBISS 281854464. ISBN 978-961-211-818-1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  2. ↑ Pokorn, Franc (1894). »Loka«. Dom in svet. str. 244-249. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  3. ↑ Antolin Oman, J., Arhar, J. P., Avguštin Florjančič, B., Berce, M., Bergant, B. F., Florjančič, A. P., … Zalar, D. (2015). A glej, na tem polju je obrodil stoteren sad: Zbornik Župnije sv. Jurija Stara Loka. Ljubljana. str. 332-333. COBISS 281854464. ISBN 978-961-211-818-1.{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: več imen: seznam avtorjev (povezava)
  4. ↑ Pokorn, Franc (1894). »Loka«. Dom in svet. str. 246. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  5. ↑ Štukl, France (2002). »Krvavo znamenje«. Loški razgledi. str. 202. Pridobljeno 2. aprila 2024. {{navedi revijo}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)
  6. ↑ Štukl, France (2002). »Krvavo znamenje«. Loški razgledi. str. 201. Pridobljeno 2. aprila 2024. {{navedi revijo}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)
  7. ↑ Blaznik, Pavle (1976). »Loški deželskosodni protokoli iz leta 1625 do 1637«. Loški razgledi. str. 25-33. Pridobljeno 2. aprila 2024. {{navedi revijo}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)
  8. ↑ Blaznik, Pavle (1973). Škofja Loka in loško gospostvo. Ljubljana. str. 258. COBISS 23882497.
  9. ↑ Langbein, John H. (1976). »The Historical Origins of the Sanction of Imprisonment for Serious Crime«. The Journal of Legal Studies. str. 37. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  10. ↑ Blaznik, Pavle (1973). Škofja Loka in loško gospostvo. Ljubljana. str. 258. COBISS 23882497.
  11. ↑ Blaznik, Pavle (1976). »Loški deželskosodni protokoli iz leta 1625 do 1637«. Loški razlgedi. str. 26. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  12. ↑ Štukl, France (2002). »Krvavo znamenje«. Loški razgledi. str. 202. Pridobljeno 2. aprila 2024. {{navedi revijo}}: Preveri vrednost |url= (pomoč)
  13. ↑ Edgerton, Samuel Y. (2003). »When Even Artists Encouraged the Death Penalty«. Law and Literature. str. 239-248. Pridobljeno 2. aprila 2024.
  14. ↑ Edgerton, Samuel Y. (2003). »When Even Artists Encouraged the Death Penalty«. Law and Literature. str. 244. Pridobljeno 2. aprila 2024.