Ban Bosne Kralj Bosne Kralj Srbije Kralj Hrvaške Despot Srbije
Razpad
okoli 1500
Odstavitev
25. mak 1463
Kotromanići so bili bosanska vladarska dinastija, ki je vladala približno od leta 1250 do 1463. V Bosni so sprva vladali kot bani, pozneje kot kralji, ter 1459-ega leta v Srbiji kot despoti.
Poreklo
Poreklo še ni raziskano (obstajajo pa različne verzije, katere prikazujeta deli Orbinija in Mandića). Nekateri avtorji so prišli do sklepa, da so Kotromanići germanskega porekla, zaradi predloga -mann v njihovem imenu. Po nekih teorijah, naj bi izvirali iz krajev okrog Kutine.[1]
Vera
Po letu 1340 so vsi Kotromanići, razen Štefana Ostoje (ki je bil bogumil), vladali kot rimokatoličani. Vatikan in Ogrska sta neprenehoma vršili pritisk na njih zaradi njihovih verskih heretičnih nagnjenj. Tako so poskušali Bosno obvarovati pred križarskimi pohodi. Vendar pa so kljub vsemu temu na skrivaj še vedno vztrajali v bogumilstvu.[2]
Vladavina
Bosansko kraljestvo za časa vladavine Trvtka I. (obkroženo z rdečo črto).
Prvi poznan član dinastije, ban Prijezda I. je bil bratranec in naslednik bosanskega bana Mateja Ninoslava. Prijezdo so nasledili sinovi Prijezda II. in Štefan I., imenovan Kotroman, po katerem je dinastija dobila ime. Banovali so približno do konca 13. stoletja. Leta 1299 jih je zamenjal Mladen I., iz rodbine Šubićev.[1] Na koncu njegove vladavine ga je 1320. leta zamenjal Štefan II. Kotromanić, sin Štefana I., najprej kot vazal Mladena II., zatem pa že kot samostojen vladar (1322 – 1353).
V času njegovega vladanja se je Bosna znatno ozemeljsko povečala. Njegova hčer, Elizabeta Kotromanić se je poročila z ogrsko-hrvaškim kraljem Ludvikom I. Štefana II. je nasledil nečak (sin njegovega brata) Tvrtko I. (ban 1353 – 1377; kralj 1377 – 1391), najpomembnejši vladar te dinastije. V času njegove vladavine je bosanski plemiški sabor (stanak) za vladarje izbiral izključno pripadnike iz rodu Kotromanićev. Tokom vladavine Tvrtkovega naslednika Štefana Dabiše (1391 – 1395), se je zelo povečala moč bosanskih velikašev Hrvoja Vukčića Hrvatinića, Pavla Radinovića in Sandalja Hranića Kosače, ki so vplivali na izbiro bosanskih vladarjev. Leta 1393 je moral Dabiša v Đakovu podpisati pogodbo po kateri bi Bosna po njegovi smrti pripadla hrvaško-ogrskemu kralju Sigismundu.[3] Po kratki vladavini Dabiševe vdove Jelene Gruba (1395 – 1398), so na bosanski prestol prišli Štefan Ostoja (1398 – 1404, 1409 – 1418), Tvrtko II. (1404 – 1409, 1421 – 1443), Štefan Ostojić (1418 – 1421), Štefan Tomaš (1443 – 1461) in Štefan Tomašević (1461 – 1463).
Štefan Tomašević se je poročil z Jeleno Branković, edino hčerko srbskega vladarja Lazarja Brankovića. Za doto mu je prinesla oblast nad delom Srbije, zato ji je Tomašević vladal kot srbski despot (od kronanja z Jeleno, pa do padca Srbije pod osmansko oblast).
V toku cele zgodovine vladanja družine Kotromanić, so bili le-ti bolj ali manj povezani s hrvaško-ogrskim kraljem kot njegovi vazali. Glavna mesta njihovega vladanja so se nahajala v srednji Bosni, od doline reke Bosne do Vranduka in Lašve. Od pomembnejših krajev in utrdb so imeli v lasti Visoko, Sutjesko, Bobovac, Fojnico in Kreševo ter okoliška rudarska naselja. V tesni vezi s kraljem Ludvikom I. Ogrskim in srbskim knezom Lazarjem Hrabljenovićem, je Tvrtko I. porazil mogočnega srbskega velikaša Nikolo Altomanovića in s tem prevzel zahodni del njegovih ozemelj s Polimljem, ter gornje Podrinje, Gacko in še nekaj drugih mest. Leta 1377 je zavzel Trebinje, Konavle in Dračevico ter se razglasil za kralje Bosne in Srbije.[3] V 90-ih letih 14. stoletja je osvojil večino Dalmacije, razen Zadra, ter si privzel naslov kralj Hrvaške in Dalmacije.[3]
Replika sarkofaga svetega Simeona, v avli Hrvaške akademije znanosti in umetnosti v Zagrebu. V reliefu upodobljena smrt bosanskega bana Štefana II. Kotromanića v prisotnosti Sv. Simeona.
Padec Bosne in po padcu
Štefan Tomašević (1461 – 1463) je kraljevi sedež preselil iz Bobovca v Jajce, ki je bilo bolj zavarovano pred napredujočimi osmanskimi vpadi. Da bi si pridobil moč in veljavo je za pomoč zaprosil celo papeža Pija II. Ta je v Bosno poslal svoje odposlance, ki so meseca novembra v papeževem imenu Štefana okronali za kralja Bosne.[3] Naslednje leto je sklenil zavezo z ogrskim kraljem Matijo Korvinom in sultanu prenehal plačevati davke. Nato je sultan Mehmed II. Osvajalec, na pomlad 1463 poslal vojsko v Bosno. Kralj je pobegnil z dvora iz Jajca v Ključ, ki ga je obkolila turška vojska.
Dinastija Kotromanićev je bila ukinjena z osmanskim zavzetjem Bosne leta 1463, ko je bil usmrčen zadnji bosanski kralj Štefan Tomašević. Skupaj z njim sta bila umorjena še njegov stric, Radivoj Ostojić in njegov bratranec (Radivojev najstarejši sin) Tvrtko. Moški člani dinastije, ki so preživeli padec Bosne, sta bila dva kraljeva vnuka Štefan Ostoja, ki ga pozneje sultan postavi za bosanskega beg (Ishak-beg Kraljević Simeon) (mlajši sin Ostojevega mladega nezakonskega sina, kralja Štefana Tomaša) in Matija (najmlajš sin Ostojevega starejšega sina Radivoja). A mogoče je, da je v trenutku napada na Bosno ostal živ še tretji Ostojin vnuk, Đurađ (srednji Radivojev sin). Simeon je bil odpeljan v Istanbul, sprejel islam, postal poznan kot Ishak-beg Kraljević in dobil v upravljanje neko provinco. Matija se v dokumentih zadnjič omenja leta 1465, Đurađa pa zadnjič zasledimo leta 1455, kar pomeni da je najbrž umrl še pred padcem Bosne.
Leta 1465 je sultan nasproti bosanskemu kralju Nikoli Iloškemu, ki ga je imenoval kralj Korvin, postavil svojega kralja v Bosni, Matija Radivojevića, sina Radivoja Kotromanića, ki se je kot turški eksponat na oblasti obdržal do leta 1471.[3]
Katarina Tomašević Kotromanić * 1456/1459 – † 1464/1474 ugrabljena in odpeljana v Osmansko cesarstvo, sprejme islam, njeno muslimansko ime je bilo Tarihi Hanuma
Viri
John Van Antwerp Fine: The Late Medieval Balkans, A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest, University of Michigan Press, 1987
↑ 1,01,1Vujić Antun (ur.): Opća i nacionalna enciklopedija u 20 svezaka, zv. XI, str. 199.
↑John Van Antwerp Fine, The Late Medieval Balkans, A Critical Survey from the Late Twelfth Century to the Ottoman Conquest, University of Michigan Press, 1987.
↑ 3,03,13,23,33,4Klaić Nada: Povijest Hrvata u srednjom vijeku, Zagreb: Globus, 1990 (Ljubljana: Delo), str. 378, ISBN 86-343-0472-8. Napaka pri navajanju: Neveljavna oznaka <ref>; sklici, poimenovani Klaić, so definirani večkrat z različno vsebino (glej stran pomoči).
Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Kotromanići.
