Jean Simmons
Rojstvo	Jean Merilyn Simmons 31. januar 1929({{padleft:1929|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:31|2|0}})[1][2][…] London[4]
Smrt	22. januar 2010({{padleft:2010|4|0}}-{{padleft:1|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[5][1][…] (80 let) Santa Monica[d], ZDA[7]
Državljanstvo	Združeno kraljestvo  ZDA
Poklic	filmska igralka, otroška igralka, plesalka, televizijska igralka, gledališka igralka, igralka
Leta aktivnosti	1944–2009

Jean Simmons (polno ime Jean Merilyn Simmons), angleško-ameriška filmska igralka in pevka, *31. januar 1929, Lower Holloway, London, Anglija, † 22. januar 2010, Santa Monica, Kalifornija, Združene države Amerike.

Jean Simmons je kariero začela z vlogami v britanskih filmih, posnetih med drugo svetovno vojno in po njej, po letu 1950 pa je snemala predvsem hollywoodske filme.^[8][9]

Leta 1948 je bila nominirana za oskarja za najboljšo stransko igralko. Leta 1955 je osvojila zlati globus za najboljšo igralko za vlogo v filmu Guys and Dolls. Med druge pomembnejše vloge spadajo tiste v filmih Young Bess (1953), The Robe (1953), Elmer Gantry (1960), Spartak (1960) in The Happy Ending leta 1969, za katero je bila nominirana za oskarja za najboljšo igralko. Leta 1983 je osvojila nagrado emmy za vlogo v miniseriji Pesem ptic trnovk.

Jean Simmons se je rodila 31. januarja 1929 v Lower Hollowayu v Londonu. Oče Charles Simmons je na poletnih olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 osvojil bronasto medaljo v gimnastiki. Mama je bila Winifred, rojena Loveland. Bila je najmlajša izmed štirih otrok, imela je starejši sestri in brata, Lorno, Harolda in Edno. Igrati je začela, ko je bila stara 14 let. Med drugo svetovno vojno se je družina preselila v Winscombe v Somersetu, kjer je njen oče krajši čas učil športno vzgojo na šoli Sidcot. Jean je sledila svoji najstarejši sestri in začela nastopati v manjših vaških igrah. Po vrnitvi v London se je vpisala v šolo plesa Aida Foster, kjer jo je opazil Val Guest in ji priskrbel prvo filmsko vlogo v filmu Give Us the Moon, kjer je glavno vlogo igrala Margaret Lockwood.^[10][11]

Sledile so manjše vloge v več filmih, med drugim tudi v filmu Cezar in Kleopatra (Caesar in Cleopatra), ki ga je režiral Gabriel Pascal. Ta je v Simmonsovi videl potencial in je leta 1945 z njo podpisal sedemletno pogodbo. Pred selitvijo v Hollywood je igrala mlado Estello v filmu Great Expectations iz leta 1946, ki ga je režiral David Lean, in Ofelijo v Hamletu iz leta 1948 v režiji Laurencea Olivierja, za katero je prejela prvo nominacijo za oskarja. Leta 1947 je odigrala indijansko dekle v filmu Črni narcis.^[12]

Delo na snemanju filma Great Expectations jo je tako navdušilo, da se je odločila za resno igralsko kariero:

»Mislila sem, da je to samo delo, kjer spoznavaš vse te izjemne filmske zvezde in dobivaš 5 funtov na dan, kar je bilo lepo, saj smo potrebovali denar. Menila sem, da bom nekoč odšla iz tega sveta, se poročila in imela otroke, tako kot moja mati. Delo z Davidom Leanom me je prepričalo, da nadaljujem.«

Vloga Ofelije v Olivierjevem Hamletu jo je naredila zvezdo že v najstniških letih, čeprav je bila že prej dobro poznana po svojih vlogah v drugih britanskih filmih, med drugim v filmski adaptaciji Uncle Silas in Črni narcis (oba iz leta 1947). Olivier ji je ponudil priložnost za delo in študij na šoli Bristol Old Vic in veliko različnih vlog, s katerimi bi si nabrala izkušnje, vendar jo je vezala pogodba z organizacijo Rank. Leta 1949 je Simmonsova skupaj s poznejšim možem Stewartom Grangerjem igrala v filmu Adam and Evelyne. Leto dni pozneje je bila izglasovana za četrto najbolj priljubljeno zvezdo v Veliki Britaniji. Leta 1951 je Rank njeno pogodbo prodal Howardu Hughesu, ki je pozneje imel v lasti RKO Pictures.^[13][14]

Leta 1950 se je poročila s soigralcem iz več filmov Stewartom Grangerjem, s čimer se je začelo obdobje prehoda na ameriško kariero. Za Hughesa je posnela štiri filme, med njimi Angel Face v režiji Otta Premingerja. Leta 1952 je preko sodišča prišlo do prekinitve pogodbe s Hughesom.^[15]

Leta 1953 je zaigrala ob Spencerju Tracyju v filmu The Actress, ki je bil eden izmed njenih najljubših. Med številnimi filmi, v katerih se je pojavila v tem obdobju, so bili The Robe (1953), Young Bess (1953), Désirée (1954), The Egyptian (1954), Guys and Dolls (1955), The Big Country (1958), Elmer Gantry (1960, režiral ga je njen drugi mož Richard Brooks), Spartak (1960), All the Way Home (1963) in The Happy Ending (1969), za katerega je prejela drugo nominacijo za oskarja. Po mnenju filmskega kritika Philipa Frencha je bila njena vloga v psihodrami Home Before Dark (1958), kjer je igrala gospodinjo, ki drvi v zlom, njena najboljša. Film je režiral Mervin LeRoy.^[16]

Do sedemdesetih let se je Simmonsova osredotočila na oder in televizijske vloge. V ZDA je nastopala v A Little Night Music režiserja Stephena Sondheima, nato pa se je predstavila še v Londonu kot Desirée Armfeldt v West Endu. V tej predstavi je igrala tri leta in se ni naveličala Sondhemove glasbe. Dejala je, da ji je ne glede na utrujenost glasba zmeraj dala novih moči.^[17]

Leta 1983 je v miniseriji Pesem ptic trnovk upodobila mamo Fiono ''Fee'' Cleary, za kar je osvojila emmyja. V letih 1985 in 1986 se je pojavila v North and South, kjer je ponovno igrala družinsko mater Clarisso Main. Leta 1988 je zaigrala v filmu The Dawning z Anthonyjem Hopkinsom in Hughom Grantom, leto pozneje pa še v remaku filma Great Expectations, kjer je igrala gospod Havisham, Estellino posvojiteljico.^[12]

Leta 1991 se je pojavila tudi v epizodi The Drumhead serije Zvezdne steze: Naslednja generacija kot upokojena admiralka, ki vodi preiskavo. Istega leta je nastopila tudi kot družinska mati Elizabeth Collins Stoddard in njena prednica Naomi Collins v kratkotrajnih oživitvah serij iz šestdesetih let 20. stoletja Dark Shadows. V originalu je te vloge upodobila Joan Bennett. Med letoma 1994 in 1998 je bila pripovedovalka v dokumentarni televizijski seriji Mysteries of the Bible. Leta 2004 je nastopila v glavni vlogi Sophie v angleškem filmu Howl's Moving Castle.^[12]

Jean Simmons se je poročila in ločila dvakrat. Njen prvi mož je bil angleški igralec Stewart Granger, s katerim se je poročila 20. decembra 1950 v Tucsonu v Arizoni. Leta 1956, ko sta postala državljana ZDA, se je rodila njuna hči Tracy Granger. Ločila sta se leta 1960. 1. novembra istega leta se je Simmonsova poročila z režiserjem Richardom Brooksom. Leto dni pozneje sta dobila hčer Kate Brooks. Ločila sta se leta 1980.^[18][19]

Čeprav sta bila oba moža precej starejša od nje, je Simmonsova zanikala, da išče figuro očeta, ki ga je izgubila, ko je bila stara 16 let. Dejala je, da moža nista bila podobna njenemu očetu. Ta je bil nežen in tih človek, oba njena moža pa sta bila »precej hrupnejša«.^[20]

Iz vsakega zakona je imela po eno hčerko, ki se obe ukvarjata s filmi, Tracy kot filmska in televizijska montažerka, Kate pa kot televizijska producentka. Hčeri sta dobili imeni po Jeaninih dobrih prijateljih, igralcu Spencerju Tracyju in igralki Katharine Hepburn. Konec sedemdesetih let se je Simmonsova preselila na vzhodno obalo ZDA. Nekaj časa je živela v New Milfordu v Connecticutu. Kasneje se je vrnila v Kalifornijo in se naselila v Santa Monici, kjer je ostala vse do svoje smrti.^[21][22]

Umrla je obkrožena z družino 9 dni pred 81. rojstnim dnevom 22. januarja 2010 zaradi pljučnega raka.^[23][24][25]

Simmonsova je večkrat javno govorila o svojem boju z zasvojenostjo. Leta 2003 je postala pokroviteljica dobrodelne organizacije Release, ki se ukvarja s področjem zlorabe zdravil. Leta 2005 je podpisala tudi peticijo britanskemu premierju Tonyju Blairu proti prestavitvi konoplje iz drog razreda C v razred B.^[26]

Več let zapored so jo britanski filmski ljubitelji izglasovali med deset največjih britanskih zvezd v letni anketi časopisa Motion Picture Herald.^{[27][28][29][30]}

• 1949 – 4. mesto (in 9. mesto med najbolj priljubljenimi vseh časov)
• 1950 – 2. mesto (in 4. mesto med najbolj priljubljenimi vseh časov)
• 1951 – 3. mesto

• Jean Simmons na spletni filmski podatkovni zbirki IMDb

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Jean Simmons.