Prvi velik glasbeni uspeh je dosegel leta 1956 s pesmijo Quand on n'a que l'amour in s turnejo po Evropi. Istega leta je tudi nastopil s tedaj že slavnima šansonjerjema Mauricom Chevalierjem in Michelom Legrandom. V Brelovih pesmih se javlja smisel za samoniklo metaforiko, prepleteno z romantično-lirično temačnostjo in ironijo.
Brel je bil 20 let v vrhu francoske šansonjerske scene, leta 1973 pa se je umaknil na Francosko Polinezijo. Leta 1977 se je za kratek čas vrnil v Pariz in posnel svoj zadnji album. Umrl je za pljučnim rakom, pokopan pa je na otoku Hiva Oa, drugem največjem med Markeškimi otoki, blizu groba Paula Gauguina.[6]