Ivan Sulič
Vzdevek	Iztok
Rojstvo	24. avgust 1920({{padleft:1920|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:24|2|0}})[1] Prvačina[1]
Smrt	23. maj 1969({{padleft:1969|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:23|2|0}})[1] (48 let) Podnanos[1]
Pripadnost	Italijanska vojska, Narodnoosvobodilna vojska in partizanski odredi Slovenije, Jugoslovanska ljudska armada
Aktivna leta	1940 - 1969
Čin	polkovnik
Enota	politični komisar Gradnikove brigade
Poveljstva	komamdand Gradnikove brigade in brigade JLA
Oboroženi konflikti	druga svetovna vojna
Drugo delo	načelnik štaba primorske cone Teritorialne obrambe Slovenije

Ivan Sulič-Iztok, slovenski vojak v italijanski vojski, partizanski komandant, častnik Jugoslovanske ljudske armade in pisec partizanskih spominov, * 24. avgust 1920, Prvačina, † 23. maj 1969, Podnanos.

Osnovno šolo je obiskoval v rojstnem kraju. Po končanem šolanju je opravljal različna priložnostna dela. Leta 1940 je odšel na služenje vojaškega roka na Sardinijo. Ko je bil januarja 1943 premeščen v Bologno, se je na poti odločil za pobeg domov in od tod v partizane. Postal je borec-mitraljezec v Južnoprimorskem bataljonu (bataljon je kasneje prerasel v brigado Simona Gregorčiča). Udeležil se je pohoda v Beneško slovenijo. Svoja partizanska doživetja do kapitulacije Italije je popisal v knjigi, ki je izšla po njegovi smrti Rafali za svobodo. (COBISS) Sulič se je kot borec izkazal s spretnostjo in pogumom. V Gradnikovi brigadi je kmalu napredoval in dosegel položaj brigadnega komisarja, namestnika komandanta brigade ter komandanta brigade (september 1944-januar 1945). Po osvoboditvi je ostal v vojaškem poklicu, dokončal srednjo šolo in Vojaška akademija JLA. Upokojen je kot komandant brigade. V Jugoslovanski ljudski armadi je dosegal čin polkovnika. Po upokojitvi je deloval v Teritorialni obrambi Republike Slovenije in bil načelnik štaba primorske cone. na službenem potovanju je doživel prometno nesrečo in umrl za posledicami poškodb. Na življenje v partizanih je pisal spomine, katere so po njegovi smrti zbrali in jih uredili v knjigo. Knjiga je bila leta 1972 nagrajena s Kajuhovo nagrado.^[2]