Težišče Simoničevega proučevanja sta Kočevsko in Bela krajina; o njiju je objavil vrsto dokumentiranih znanstvenih razprav, člankov, poročil in ocen. Izmed daljših in tehtnejših tekstov izstopajo: Migracije na Kočevskem v luči priimkov (1934); Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen (1935); Geografski pregled kočevskega jezikovno mešanega ozemlja (1939); Zgodovina kočevskega ozemlja (1939); Prirodne lepote v Beli krajini (1956); Krajevna, ledinska in rodbinska imena v Beli krajini (1956). Geografsko pa je orisal takratne okraje Črnomelj in Novo mesto ter 11 občin okraja Krško. Pisal je informativne članke o jubilejih nekaterih najstarejših osnovnih šol na Slovenskem in gimnaziji v Kamniku (1958).[1]