Humanae vitae

Humanae vitae
papeška okrožnica
Papež Pavel VI.
Datum 25. julij 1968
Jezik latinščina
Tema načrtovanje družine, uravnavanje rojstev, spolnost, kontracepcija
Število strani 44 (slovenska izdaja)
Zaporedna številka 7. od 7 skupno v njegovem pontifikatu
Predhodni/a Sacerdotalis caelibatus
Naslednji/a Redemptor hominis
Izvorno besedilo W2.vatican.va
Slovenska izdaja
Naslov Posredovanje človeškega življenja
Datum 1968 (COBISS), 2014 (COBISS)
Prevajalec Ivan Merlak, Štefan Steiner
Cerkveni dokument 144
Besedilo prevoda Družina.si
COBISS-SI 276546816

Humanae vitae (slovensko: Posredovanje človeškega življenja) je papeška okrožnica, ki jo je napisal papež Pavel VI. leta 1968.

V okrožnici je papež ponovno izpostavil nauk katoliške Cerkve glede splava, kontracepcije in drugih vprašanj glede človeškega življenja. Okrožnica je naletela pri družbenih občilih ali medijih na veliko pozornost. Mesce pred objavo so mediji ugibali in pričakovali, da bo ta dokument morda spremenil stališče katoliške Cerkve o kontracepciji. Ko so se leta 1960 pojavile kontracepcijske tablete, je papež blaženi Janez XXIII. leta 1963 na predlog koncilskih očetov osnoval komisijo šestih evropskih strokovnjakov z namenom, da bi preučevali vedno bolj pereče vprašanje družinskega načrtovanja. Člani komisije, mediji in mnogi ljudje tudi znotraj katoliške Cerkve so pričakovali, da bo papež sprejel njihovo mnenje, ki je bilo naklonjeno uporabljanju kontracepcije. To se vendarle ni zgodilo; okrožnica je namreč potrdila dotedanje stališče. Odklonilno mnenje o kontracepciji je izrazil že papež blaženi Pij IX. sredi 19. stoletja, ko se je to vprašanje pojavilo.[1] Moralno učenje okrožnice temelji na katoliškem učenju, na posnemanju Jezusa Kristusa in na naravnem moralnem zakonu. Cerkev uči, da obstaja naravni nravni zakon, katerega je Stvarnik »vpisal v srce slehernemu človeku«. Izraža izvirni naravni moralni čut, ki človeku pomaga ločevati dobro od hudega. Cerkev ga ima za splošnega in nespremenljivega.

O zakonski ljubezni je papež napisal, da je ljubezen čisto posebna oblika osebne skupnosti, v kateri mož in žena velikodušno delita vse, ne misleč le nase. Kdor resnično ima rad svojega zakonskega tovariša, ga ljubi ne le zaradi tega, kar dobiva, ampak ga ima rad zaradi njegove dobrobiti.

Papež Pavel VI. je imenoval kontracepcijo znamenje sebičnosti v družbi in izražanje neodgovornega vedenja. V okrožnici je poudarjeno, da sta zakonska partnerja sodelavca z Bogom pri ustvarjanju in vzgoji novih človeških življenj. Spolni odnos v zakonu mora biti združevalen in odprt za novo življenje. Glavna napaka kontracepcije je v tem, da postavlja oviro Božjemu delovanju pri ustvarjanju novih človeških bitij. Uporaba umetnih kontracepcijskih ali protispočetnih sredstev je smrtni greh. Če obstajajo pametni razlogi, Cerkev dopušča uporabo naravnih metod pri družinskem načrtovanju, kot je npr. Billingsova ovulacijska metoda, ki je danes razširjena že po vsem svetu. Njo je priporočala v prid naravnega družinskega načrtovanja tudi blažena Mati Tereza. Med najuspešnejše pobudnike naravnega načrtovanja družine na temelju učenja Katoliške Cerkve in še posebno okrožnice Humanae vitae spada dr. med. Anton Lisec.

Papež je opozoril, da ima lahko uporaba kontracepcije mnogo slabih posledic. Izrazil je bojazen, da bo razširjenost kontracepcije privedla do povečanega števila prešuštev in nezvestobe v zakonu ter do širjenja nemoralnosti. Moški, ki so navajeni na kontracepcijo, so po njegovem mnenju v nevarnosti, da gledajo v ženski predmet zadovoljitve poželenja in da prenehajo gledati v njej tovarišico, ki zasluži nežnost in pozornost. Seveda velja tudi obratno.[2]

Papež Pavel VI. je omenil pisanje v sodobnih medijih, ki so v nasprotju s cerkvenim učenjem. Cerkve ne preseneča, da je postala kot njen utemeljitelj Jezus - »znamenje nasprotovanja«. Mnogi danes to okrožnico imenujejo preroško in pogumno dejanje, kajti vse to, kar je v njej papež predvideval, de je danes uresničilo. Vendar ga je ta odločitev stala veliko notranjih bojev. O svojem mučnem položaju se nam Pavel VI. sam izpoveduje: »Predvsem smo čutili težko odgovornost. Ta občutek nas je vpeljal v žarišče vprašanja in nas v njem držal ves čas štiriletnega preučevanja in pripravljanja okrožnice. Zaupamo vam, da nam je ta odgovornost povzročila mnogo trpljenja. Nikoli nismo bolj občutili breme naše službe kakor v okoliščinah reševanja tega problema. Preučevali smo, brali in se pogovarjali, kolikor nam je bilo mogoče. Mnogo smo molili. Nekatere okoliščine te zadeve so vam znane. Morali smo odgovoriti Cerkvi in vsemu človeštvu." [3]

Papež spodbuja vernike, da naj črpajo ljubezen in milost iz evharistične skupnosti z Jezusom, kar jim bo pomagalo vztrajati v dobrem. Tistim, ki so padli, pa priporoča kesanje in spoved.

Poznejši papež Janez Pavel II., tedanji krakovski nadškof Karel Wojtiła, je sodeloval v nastajanju te okrožnice s svojimi razmišljanji in komentarji, preden je bila enciklika službeno objavljena, čeprav mu poljske komunistične oblasti niso dovolile potovanja v Rim. Po mnenju nekaterih poznavalcev bi marsikatera negativna in burna poznejša reakcija in kritika ne le zunaj, ampak tudi znotraj Cerkve izostala, če bi bila okrožnica upoštevala več njegovih predlogov. Videti je, da niti sam Pavel VI., ki je kot milanski nadškof Giovanni Montini bil zelo popularen, ni pričakoval toliko negativnih odzivov zlasti znotraj Cerkve. Tudi v zvezi s tem je omenil: »Drugi vatikanski zbor je odprl okna Cerkve, noter pa je vdrl hudičev dim zmote in zablode.« To je poslednja velika enciklika papeža Pavla VI., čeprav je bil papež še deset let. Po objavi te okrožnice (do 6. avgusta 1978) je pa napisal še nekaj manjših enciklik in spodbud.[4] Isto učenje, kot je podano v Humanae vitae, je potrdil v eni od svojih prvih pisem že omenjeni papež Janez Pavel II. v apostolski spodbudi Familiaris Consortio (Family partnership, Družinsko občestvo), ki jo je objavil 22. novembra 1981. Pisanje tega postsinodalnega dokumenta se je zavleklo zaradi posledic atentata, ko je nanj streljal Turek Ali Agça 13. maja 1981. leta in ga hudo ranil na Trgu Svetega Petra v Rimu.

Papež Janez Pavel II. (1978–2005) govori tudi o področjih, ki jih je obdelal v „Humanae vitae” njegov predhodnik Pavel VI. Vendar ni bilo kritik.[5]

Če je dal učenju novega papeža tako pohvalo laični komentator, je posredno dal veliko priznanje tudi učenju papeža Pavla VI. v okrožnici Humanae vitae. To pa kaže tudi na to, da so bile svetovne razmere v letu 1981 v (delavskem) svetu precej drugačne od tistih nemirnega in oporekovalskega leta 1968. Ne smemo pozabiti, da je Sovjetska zveza s pomočjo komunističnih satelitov s silo zatrla „Češkoslovaško pomlad” šele kak mesec po izidu okrožnice Pavla VI. Glede razlage in sprejemanja nauka Humanae vitae in rednega cerkvenega učiteljstva pa moramo še dodati, da je sklicevanje na vest po nauku te okrožnice za katoličana možno le tedaj, če o zadevi nima na voljo jasnega nauka svetega pisma in ustnega izročila. Absolutno sklicevanje na vest je protestantovsko načelo.[6]

Viri

  1. ↑ Prostor za zrelo seksualno ljubezen je izključno v urejenem zakonu. A narava zakonskega intimnega dejanja, kakor ga je Bog hotel, ima dve razsežnosti: zedinjenje in odprtost rojevanju (HV 14). Prezervativ ne prihaja v poštev, ampak vzgoja za vzdržost in čistost do poroke. Pomembno je omeniti, da se je s tem problemom ukvarjal že 156 let poprej papež Pij IX., blaženi, ko pandemije (AIDS-a ali SIDE) ni bilo. Prek tedanjega urada Svetega Oficija je nekdo postavil vprašanje: »Ali je dovoljeno uporabljati v zakonskem dejanju kondom«, tj. „nečasten instrument, ki ga ljudstvo naziva kondom”? - pazi na izraze (!). Odgovorjeno je 6. aprila 1853.: »Nikakor, to bi bilo v sebi slabo dejanje (= intrinsece malus) » « (Denzinger, br. 2795). Kdo bi rekel, da so o tem razpravljali že pred 156 leti? (Ivan Fuček DI: Crkva i sida – Uganda poučava! Glasnik Srca Isusova i Marijina, Zagreb; godište 100/svibanj 2009, str. 22 i 23.)
  2. ↑ "Humanae Vitae: Encyclical of Pope Paul VI on the Regulation of Birth, July 25, 1968". The Vatican. http://www.vatican.va/holy_father/paul_vi/encyclicals/documents/hf_p-vi_enc_25071968_humanae-vitae_en.html. Pridobljeno 1.10.2006.
  3. ↑ "Obvezno in obenem v svobodi svojega apostolskega poslanstva smo morali oceniti vrednost doktrinalne tradicije, ne le stoletne, ampak tudi nedavne, to je tradicijo naših treh neposrednih prednikov. Dolžni smo bili, da osvojimo nauk koncila, ki smo ga sami razglasili. Bili smo pripravljeni, da sprejmemo, kolikor je največ mogoče, sklepe komisije, ki jo je ustanovil papež častnega spomina Janez XXIII. in smo jo mi sami razširili, čeprav so ti sklepi imeli le posvetovalen značaj. Pri tem smo morali biti zelo previdni. Vedeli smo za diskusije, ki so se tako strastno in s toliko avtoriteto razplamtele o tem prevažnem vprašanju. Poslušali smo bučne glasove javnega mnenja in tiska. Prisluškovali smo tudi najskromnejšim glasovom, ki pa so globoko prodirali v naše očetovsko in pastirsko srce, glasove toliko ljudi, posebno spoštovanih žena, ki jih tesnobno muči to težko vprašanje in še huje njihove skušnje. Brali smo vznemirjajoče vesti o demografskih problemih v svetu, ki so bile podprte s študijami učenjakov in s programi vlad. K nam so z najrazličnejših strani prihajale publikacije, ki so preučevale posamezne znanstvene vidike problema ali realistično prikazovale mnoge težke sociološke pogoje ali opominjale na tiste, danes neustavljive spremembe, ki prodirajo na vsako področje modernega življenja . . .
  4. ↑ Glej Wikipedijin članek Papež Pavel VI., kjer so naštete vse okrožnice tega koncilskega in pokoncilskega papeža!
  5. ↑ Komentar Glasa Nemčije je eden od pozitivnih odmevov. Pravi takole: Papeško učenje živi od kontinuitete svojih izjav. Zaradi tega tudi tokrat nismo mogli pričakovati nekaj, kar bi nasprotovalo tradicionalnim katoliškim stališčem v vprašanjih vere in morale. Kdo naj bi se čudil, da Janez Pavel II. – kot tudi njegovi predhodniki – odločno vstaja proti povečanemu številu ločenih zakonov, proti nesprejemanju otrok po hotenih splavih in sterilizaciji, ki jih v okrožnici imenuje „miselnost naperjena proti spočetju”. V odbijanju življenjske in verske prakse, ki ni v skladu s katoliškimi nravnimi načeli, je Janez Pavel II. prav tako odločen, kakor njegov predhodnik Pavel VI., ki kljub kritiki po celem svetu pa tudi v njegovem lastnem taboru ni niti za ped odstopil od svoje okrožnice o življenju „Humanae vita”, v kateri je objavil sporno prepoved umetnih sredstev za preprečevanje spočetja. Janez Pavel II. je marsikaj povedal v bolj razumljivem jeziku, obširneje razložil in v izbiri besed deluje manj profesorsko. Kar se pa tiče same problematike, se papež v več opombah ponovno sklicuje na svojega predhodnika. Ali to pomeni, da ni v Rimu nič novega? Nikakor ne. Okrožnica Familiaris consortio opozarja na celo množico problemov, zaradi katerih sme papež pričakovati odobravanje iz krogov, ki sicer ne mislijo kot katoliška Cerkev. On namreč po zgledu mnogih politikov raznih političnih smeri kaže na ogrožanje državne in splošne blaginje zaradi pomanjkljive zavesti o osnovnih vrednotah. Skupaj s papežem so na primer ustava ZR Nemčije in zahodnonemške parlamentarne demokratične stranke, ki so jo ustvarile: mnenja, da je družina vrednota, katero je treba ščititi in varovati, katere izginjanje bi lahko izzvalo razpadanje družbe. Tako kot papež, tudi politiki mnogih dežel v razvoju zahtevajo ustvarjanje dostojnejših življenjskih razmer kot prvi pogoj za zanesljivo družinsko življenje. Tudi kritiki družbe, kakor tudi on, opozarjajo, da vse opaznejše ravnanje po načelih porabništva povečuje sebičnost in spodkopuje človeško solidarnost. Zahtevo po ustvarjanju novega humanizma, ki bi predstavljal najboljše možnosti za zdrave družinske strukture, bi lahko prav tako povzdignili tudi socialistični, liberalni ali konzervativni politiki. Tudi tisti, ki se že več kot eno stoletje bojujejo za enakopravnost ženske v družbenem življenju, so očitno v Janezu Pavlu Drugem našli zaveznika. On v svoji najnovejši okrožnici kritizira, da je običajna družbena in kulturna tradicija ženi bila pripravljena podeliti samo vloge zakonske tovarišice in matere, ne da ji bi na ustrezen način omogočila opravljati javne dolžnosti, ki so na splošno pridržane moškim. Ravno načelo enakega dostojanstva moškega in ženske, na katerega je papež v svojem dokumentu večkrat pokazal, opravičuje pristop ženske k javnim nalogam. Janez Pavel II. seveda prav tako odločno nastopa proti ideologiji, ki neki ženski samo tedaj prizna ugled, če dela zunaj družine, ki jo pa podcenjuje in zasmehuje, če je le gospodinja in mati. Kritiziranje seksizma, tj. da se v ženski vidi samo seksualni predmet, je istovetno z zahtevami, ki jih postavljajo feministkinje (ženskinje). Ko papež v zvezi s tem obsoja, da si moški neopravičeno prisvajajo privilegije, ki ponižujejo žensko, in preprečujejo razvoj zdravih družinskih odnosov, tedaj je to za poglavarja neke Cerkve, ki jo politiki radi označujejo kot „družbo moških”, gotovo zelo pomembna izjava. Neomajno pozitivno se papež v svoji družinski okrožnici izraža o pravici staršev, da sami sklenejo, koliko otrok bodo imeli in kako jih bodo vzgajali. V dokumentu to starševsko pravico imenuje neodtujljivo, izvirno, nenadomestljivo in neodtujljivo. Posegi države tu niso na mestu, kakor tudi ne obnašanje industrijskih dežel, ki svojo pomoč deželam tretjega sveta pogojujejo od izvajanja ukrepov za preprečevanje spočetja, sterilizacije in hotenih splavov. Sami katoličani bodo pazljivo zabeležili, da papež v svoji družinski okrožnici ni izrekel izobčenja tistim članom Cerkve, ki ne živijo po cerkvenih predpisih. Za tiste, ki brez blagoslova Cerkve živijo v izključno civilno sklenjenih zakonih, za ponovno poročene ločene osebe ali za pare, ki živijo skupaj neporočeni, on ne zahteva obsodbe, ampak posebno cerkveno skrb. Njih ne želi izgnati iz Cerkve, ampak jih prav nasprotno vabi, naj še naprej sodelujejo v cerkvenem življenju. Vendar so oni, kot že doslej, izključeni od obhajila, če se v življenjskih skupnostih, ki jih Cerkev ima za neurejene, ne vzdržujejo od dejanj, ki so pridržana cerkveno poročenim zakonskim parom. Na temelju tega postaja jasno, da papež nadalje vztraja pri zakramentalno sklenjenem in od Cerkve potrjenem zakonu. (Radio „Deutsche Welle” - „Glas Nemčije” iz Kölna. Helmut Rupert: Komentar okrožnice papeža Janeza Pavla II. Familiaris consortio z dne 27. XII. 1981.)
  6. ↑ Leta 1971 je nekdo med predavnajem dogmatike poslal listek z naslednjim vprašanjem: „Kako morejo nemški škofje ugovarjati tako velikemu teologu kot je Hans Küng?” (Hans Küng ni sprejemal papeževe nezmotnosti, kakor tudi ne okrožnice Humanae vitae). Takrat je božji služabnik dr. Anton Strle, vidno vznemirjen, vzkliknil: „Če Hans Küng nekaj napačnega uči in izjavi, ali mu papež in škofje res nimajo pravice oporekati, ker je pač veliki teolog? Če je rekel Goethe, da ne veruje v Kristusovo božanstvo, pa mu nihče ne bi smel oporekati, ker je pač veliki pesnik? Bratje, trezni bodite. Papež pač nikoli ne deluje sam, ampak je v svojem učenju le glas Cerkve, ki je Kristusovo skrivnostno telo. Vernika torej v vesti bolj veže (redno) učenje papežev kot učenje katerega koli teologa ali moralista, pa naj bo še kako sposoben in pameten, a temu učenju nasprotuje. Jezus je obljubil Svetega Duha apostolu Petru in drugim apostolom, ki zo z njim združeni, kakor tudi njihovim naslednikom. To pomeni, da je Cerkev v učenju verskih in nravnih resnic nezmotna. Če pa Cerkev v tem ne bi imela božjega jamstva, bi postala resnica nedosegljiva in relativna.”

Glej tudi

Zunanje povezave

  • Slovenski prevod okrožnice iz leta 1968 z uvodom: