Hinduizem

Aum, najsvetejši glas in najbolj bistven znak hinduizma, vzet iz Plesa s Šivo, ki predstavlja prvo prikazovanje nevidnega brahmana

Hinduízem ali híndujstvo (सनातन धर्म; Sanātana Darma, približno trajna vera) splošno velja za najstarejšo glavno svetovno vero. Značilnost hinduizma je velika raznolikost verovanj, izvajanj in svetih besedil. Religija izvira iz starodavne vedske kulture vsaj do leta 200 pr. n. št. Hinduizem je tretja najbolj razširjena vera s približno 1,05 milijarde vernikov, od katerih jih 96 % živi na Indijski podcelini. Duh hinduizma, ki ga ni navdihnila določena osebnost, je najbolje zaobjet v vrstici iz starodavne Rigvede, »najstarejšega religioznega svetega besedila na svetu.« (1):

Sanskrt: एकम् सत् विप्रा: बहुधा वदन्ति
Prepis: Ekam sat vipraaha bahudhaa vadanti
Prevod: »Resnica je ena sama, čeprav modreci govorijo o mnogih.«
— Rigveda (Knjiga I, Himna CLXIV, Kitica 46)

V bistvu bo vsako duhovno ravnanje, ki mu sledi vera, ljubezen in vztrajnost, pripeljalo do samouresničenja. Zato se hindujska misel razlikuje z močnim bodrenjem strpnosti za različna verovanja, ker si trenutni sistemi ne morejo lastiti izključnega razumevanja transcendentne resnice. Za hinduizem je bila ta zamisel tvorna sila pri določitvi 'večne Darme'. To je večno nespremenjena in samozadostna luč, izostrena in predirljiva, ki se ne ozira na kaos in tokove in vrtince okoli sebe.

Hinduizem je raznolik miselni sistem, za katerega so značilne številne filozofije in skupni koncepti, rituali, kozmološki sistemi, romarska mesta in skupni besedilni viri, ki med drugim razpravljajo o teologiji, metafiziki, mitologiji, vedski jajni, jogi, agamičnih ritualih in gradnji templjev. [1] Pomembne teme hindujskih verovanjih vključujejo štiri Puruṣārte, ustrezne cilje ali cilje človeškega življenja; in sicer Darma (etika. dolžnosti), Arta (blaginja. delo), kama (želje. strasti) in Mokša (osvoboditev. osvoboditev iz kroga smrti in ponovnega rojstva. odrešenja), [2] [3] pa tudi karma. ukrepanje, namen in posledice) in saṃsāra (cikel smrti in ponovnega rojstva). [4] [5] Hinduizem med drugim predpisuje večne dolžnosti, kot so poštenost, preprečevanje, škoditi živim bitjem (Ahiṃsā), potrpljenje, strpnost, samoomejevanje, vrlina in sočutje. [6] Hindujske prakse vključujejo rituale, kot so pudža (bogoslužje) in recitacije, džapa, meditacija djāna), družinsko usmerjeni obredi prehoda, letni festivali in občasna romanja. Nekateri hindujci skupaj izvajanjem različnih jog zapustijo svoj družbeni svet in materialno lastnino ter se odločijo za dosmrtno sanjaso (meništvo), da bi dosegli mokšo.[7]

Hindujska besedila so razvrščena v Śruti ('slišano') in Smṛti ('spominjeno'), katerih glavni sveti spisi so Vede, Upanišade, Mahabarata, Ramajana, in Āgama. [4][8] Obstaja šest šol hindujske filozofije, ki priznavajo avtoriteto Ved: Sānkja, Joga, Njāja, Vajšešika, Mimāmsā in Vedānta.[9][10][11] Čeprav Puranska kronologija navaja geneaologijo tisoč let od Vedskih rišijev dalje, strokovnjaki vidijo hinduizem kot združitev ali sintezo [12] brahmanske ortopraksije z različnimi indijskimi kulturami,[13] različnih korenin[14] in brez posebnega ustanovitelja. Ta hindujska sinteza se je pojavila po vedskem obdobju, med okoli leta 500 [15]–200 pr. n. št. in okoli 300 n. št. obdobju druge urbanizacije in zgodnjega klasičnega obdobja hinduizma, ko so nastajali prvi epi. Hinduizem je zacvetel v srednjeveškem obdobju med upadanjem budizma v Indiji.

Trenutno so štiri največje usmeritve hinduizma vajšnavizem, šaivizem, šaktizem in pametizem.[16] Viri avtoritete in večne resnice v hindujskih besedilih igrajo pomembno vlogo, poleg močne hindujske tradicije dvomiti v avtoritete, kar pomaga poglobiti razumevanje teh resnic in tradicijo dalje razvijati.[17] Hinduizem je najbolj razširjena vera v Indiji, Nepalu in na Mauritiusu. Veliko število hindujskih skupnosti je najti med drugim na Baliju, v Indoneziji, Karibih, Severni Ameriki, Evropi, Oceaniji, Afriki in drugih regijah.[18] [19] Hinduizem je po islamu s 17-odstotno rastjo druga najhitreje rastoča vera na svetu.[20][21]

Etimologija

Hindujska družina po pudža v templju Bratan, Bali, Indonezija

Beseda Hindū izhaja iz korena indoarijskega jezika sanskrta[22] Sindhu, za katerega se verjame, da je ime reke Ind[23] v severozahodnem delu indijske podceline.[24][note 1]

Protoiranska glasovna sprememba *s > h se je zgodila med 850 in 600 pr. n. št., pravi Asko Parpola.[26] Po Gavinu Floodu se »dejanski izraz Hindu prvič pojavlja kot perzijski geografski izraz za ljudi, ki so živeli onstran reke Ind (sanskrt: Sindhu)«, natančneje v napisu Dareja I. iz 6. stoletja pr. n. št. (550 –486 pr. n. št.). Izraz hindujski v teh starodavnih zapisih je geografski izraz in se ni nanašal na religijo. Thapar navaja, da besedo Hindu najdemo kot heptahindu v Avesti – enakovredno rigvedski sapta sindhu, medtem ko hndstn (izgovorjeno Hindustan) najdemo v sasanidskem napisu iz 3. stoletja našega štetja, ki se nanašata na dele severozahodne južne Azije.[27] V arabskih besedilih se je al-Hind nanašal na deželo onkraj Inda[28] in zato so bili vsi ljudje v tej deželi Hindujci.[29] Ta arabski izraz je bil vzet iz predislamskega perzijskega izraza Hindu. Do 13. stoletja se je Hindustan pojavil kot priljubljeno alternativno ime Indije, kar pomeni 'dežela hindujcev'.

Med najzgodnejšimi znanimi zapisi o 'hindujstvu' s konotacijami vere so morda v kitajskem besedilu iz 7. stoletja Zapis o zahodnih regijah iz Šuanzanga, nekatera bengalska gaudiya vaišnavska besedila iz 16.–18. stoletja omenjajo hindujstvo in hindujsko darmo za razlikovanje od muslimanov, ne da bi te pojme pozitivno opredelili.[30] V 18. stoletju so evropski trgovci in kolonisti privržence indijskih religij začeli imenovati skupaj kot Hindujci, kar je relativno nova gradnja. Izraz hinduizem je prvi uporabil Radža Ram Mohan Roj v letih 1816–17. Do leta 1840 so izraz hinduizem uporabljali tisti Indijci, ki so nasprotovali britanskemu kolonializmu in so se želeli razlikovati od muslimanov in kristjanov. Preden so Britanci začeli kategorizirati skupnosti strogo po veri, se Indijci na splošno niso opredeljevali izključno skozi svoja verska prepričanja; namesto tega so bile identitete v veliki meri segmentirane na podlagi kraja, jezika, varne, džāti, poklica in sekte.[note 2]

Prepričanja

Reliefna skulptura stenske plošče. templju Hojsalesvara. Halebiduju, ki predstavlja Trimurte: Brahmo, Šivo in Višnuja

Med pomembne teme hindujskih ver spadajo Darma (etika, dolžnosti), saṃsāra (brezkončni krog rojstva, življenja, smrti in ponovnega rojstva), karma (dejanje, namen in posledice), mokša (osvoboditev od saṃsāre ali tem življenju) in različne joge (poti ali prakse).

Purušarte (cilji človeškega življenja)

Klasična hindujska misel sprejema štiri ustrezne namene ali cilje človeškega življenja, ki so znani kot Purušarte: darma, arta, kama in mokša. [2] [3]

Darma (pravičnost, etika)

Darma velja za najpomembnejši cilj človeka v hinduizmu.[32]Koncept darme vključuje vedenja, za katera velja, da so v skladu s rta, redom, ki omogoča življenje in vesolje, [33] in vključuje dolžnosti, pravice, zakone, vedenje, vrline in »pravi način življenja«.[34] Hindujska darma so med drugim verske dolžnosti, moralne pravice in dolžnosti vsakega posameznika, pa tudi vedenje, ki omogoča družbeni red, pravilno in krepostno ponašanje. Darma je po Van Buitenenu[ tisto, kar morajo vsa obstoječa bitja sprejeti in spoštovati, da ohranijo harmonijo in red v svetu. To je, pravi Van Buitenen, zasledovanje in uresničevanje lastne narave in resničnega klica, s čimer igra svojo vlogo v kozmičnem koncertu. Brihadaranjaka Upanišad o tem pravi:

Nič ni višje kot je darma. Šibki premaga močnejšega z darmo, kot nad kraljem. Resnično, da je darma Resnica (Satja); Zato, ko človek govori Resnico, pravijo: "Govori darmo"; in če govori darmo, pravijo: "Govori Resnico!" Kajti oba sta eno.

— Brihadaranjaka Upanišad, 1.4.xiv[35][36]

V Mahabharati Krišna opiše darmo kot podporo zadevam tako tega kot onostranskega sveta (Mbh 12.110.11). Beseda Sanātana pomeni 'večno', 'trajno' ; Sanātana Darma torej pomeni, da darma nima ne začetka ne konca.[37]

Arta (vsakdanji kruh, premoženje)

Arta je krepostni cilj in pehanje za premoženjem za preživetje, obveznosti in blaginjo. Vključuje politično življenje, diplomacijo in materialno blaginjo. Koncept arta vključuje vsa »življenjska sredstva«, dejavnosti in vire, ki posamezniku omogočajo, da je v stanju, v katerem si želi biti, bogastvo, kariera in finančna varnost. Primerno stremljenje po arti velja za pomemben cilj človeškega življenja v hinduizmu.[38][39]

Kāma (čutni užitki)

Kāma (sanskrt, pali : काम) pomeni hrepenenje, željo, strast, hrepenenje in čutni užitek, estetski užitek življenja, naklonjenost in ljubezen, s spolnimi konotacijami ali brez njih[40] [41]. hinduizmu velja Kama za osrednji in zdravi cilj človeškega življenja, če se za njo ne žrtvuje Darme, Arte in Mokše. [42]

V sodobni indijski literaturi se kama pogosto uporablja za označevanje spolne želje, v starodavni indijski literaturi pa je kāma obsežna in vključuje vse vrste užitka in užitka, kot je užitek, ki izhaja iz umetnosti. Starodavni indijski ep Mahabharata opisuje kamo kot vsako prijetno in zaželeno izkušnjo, ki nastane zaradi interakcije enega ali več od petih čutov z vsem, kar je povezano s tem čutilom, ko je v skladu z drugimi cilji človeškega življenja (darma, arta in mokša).

V hinduizmu velja kama za bistven in zdrav cilj človekovega življenja, če se mu zasleduje brez žrtvovanja darme, arte in mokše.

Mokša (osvobojenje, sprostitev spon saṃsāre)

Mokša (sanskrt: मोक्ष mokṣa ali mukti (sanskrt: मुक्ति je končni, najpomembnejši cilj v hinduizmu.. Mokša je koncept, povezan z osvoboditvijo od žalosti, trpljenja in za mnoge teistične šole hinduizma, osvoboditev od samsare (ciklusa rojstva-ponovnega rojstva). Osvobojenje iz tega eshatološkega cikla zlasti teistične šole hinduizma imenujejo Mokša. [43] [44] [45] [46]

Zaradi prepričanja v hinduizmu, da je Atman večen, in koncepta Puruše (kozmični jaz ali kozmična zavest), se lahko smrt obravnava kot nepomembna v primerjavi z večnim Atmanom ali Purušo.

Različni pogledi na naravo mokše

Pomen Mokše se med različnimi hindujskimi šolami razmišljanja razlikuje. Na primer, Advaita Vedanta meni, da človek, ko doseže Mokšo, pozna svojo "dušo, samega sebe" in je eno. Brahmanom in vsemi drugimi. vseh pogledih.. Privrženci šole Dvaita (dualistične). stanju Mokša prepoznavajo posamezne "duše, sebe same" kot ločene od Brahmana, vendar neskončno blizu in ob doživetju Mokše pričakujejo, da bodo večnost preživeli v loki (nebesih). Za teistične šole hinduizma je Mokša osvoboditev od saṃsāre, medtem ko je za druge šole, kot je monistična, Mokša. trenutnem življenju mogoča in predstavlja psihološki koncept. [47] [48] [49] [50] [51] Po mnenju Deutscha je Mokša transcendentalna zavest, popolno stanje bivanja, samouresničenja, svobode in "uresničenja celotnega vesolja kot Jaza ". [47]. Mokša. teh šolah hinduizma, predlaga Klaus Klostermaier, pomeni sprostiti doslej zaklenjene sposobnosti, odstraniti ovire za neomejeno življenje, človeku omogočiti, da je resnično oseba v polnem pomenu besede; koncept predpostavlja neizkoriščen človeški potencial ustvarjalnosti, sočutja in razumevanja, ki se ga je zavrlo in izključilo. Mokša je več kot samo osvoboditi se krogotoka ponovnih rojstev in trpljenje (saṃsāra); Vedantična šola razlikuje dva dela: Jivanmukti (osvoboditev v tem življenju) in Videhamukti (osvoboditev po smrti).[52] [53]

Karma in saṃsāra

Karma je dobesedno 'dejanje', 'delo' [54] in se sklicuje tudi na vedsko teorijo »moralnega zakona vzroka in posledice«.[55][56] Teorija je kombinacija (1) vzročnosti, ki je lahko etična ali neetična; (2) eticizacije, to je, da imajo dobra ali slaba dejanja posledice; in (3) ponovnega rojstva.[57] Teorija karme se razume kot razlaga sedanjih okoliščin osebe glede na njena dejanja v preteklosti. Ta dejanja in njihove posledice se lahko dogodijo v človekovem trenutnem življenju ali po mnenju nekaterih šol hinduizma v preteklih življenjih.[58] Ta krog rojstva, življenja, smrti in ponovnega rojstva se imenuje saṃsāra. Verjame se, da osvoboditi se saṃsare prek mokše zagotavlja trajno srečo in mir. [59] [60] Hindujski spisi učijo, da je prihodnost tako posledica trenutnega človeškega prizadevanja, ki izhaja iz svobodne volje, kot preteklih človeških dejanj, ki določajo okoliščine.[61]

Pojem Boga

Hinduizem je raznolik miselni sistem z najrazličnejšimi prepričanji;[62] [63] [64] njegov koncept Boga je zapleten in odvisen od vsakega posameznika ter tradicije in filozofije, ki ji sledi. Včasih se imenuje henoteistični (tj. vključuje predanost enemu samemu bogu ob sprejemanju obstoja drugih), vendar je vsak tak izraz pretirano posploševanje. [65] [66]

Trenutna geografska razširjenost

Hinduizem - odstotek po državah

Hinduizem je pomembna vera v Indiji. Hindujski veri pripada 79.8% prebivalstva - 1.21milijard (2011 štetje prebivalstva) Druge pomembne populacije so v Nepal (23 milijonov), Bangladeš (15 milijonov) in indonezijski otok Bali (3.9 milijonov).[67] Večina vietnamskega ljudstva Chami je hindujske vere, z največjim deležem v provinci Ninh Thuận.[68]

Demografija pomembnejših vej hinduizma (svetovne vere, podatki 2012)[69]
Tradicija Vernikov % prebivalstva Hindu % prebivalstva svet porast/padec na svetu
Vaišnavizem 640.806.845 67,6 9,3 raste pada
Šivaizem 252.200.000 26,6 3,7 raste raste
Šaktizem 30.000.000 3,2 0,4 stabilno pada
Neo-hinduizem 20.300.000 2,1 0,3 raste raste
Reformiran hinduizem 5.200.000 0,5 0,1 raste raste
Kumulativno 948.575.000 100 13,8 raste raste

Opombe

  1. ↑ The Indo-Aryan word Sindhu means "river", "ocean".[25] It is frequently being used in the Rigveda. The Sindhu-area is part of Āryāvarta, "the land of the Aryans".
  2. ↑ In D. N. Jha's essay Looking for a Hindu identity, he writes: "No Indians described themselves as Hindus before the fourteenth century" and "Hinduism was a creation of the colonial period and cannot lay claim to any great antiquity." He further wrote "The British borrowed the word 'Hindu' from India, gave it a new meaning and significance, [and] reimported it into India as a reified phenomenon called Hinduism."[31]

Sklici

  1. ↑ Michaels 2004.
  2. ↑ 2,0 2,1 Bilimoria 2007; see also Koller 1968.
  3. ↑ 3,0 3,1 Flood 1997, str. 11.
  4. ↑ 4,0 4,1 Klostermaier 2007, str. ;46–52, 76–77.
  5. ↑ Brodd 2003.
  6. ↑ Dharma, Samanya; Kane, P. V. History of Dharmasastra. Zv. 2. str. 4–5. See also Widgery 1930
  7. ↑ Ellinger, Herbert (1996). Hinduism. Bloomsbury Academic. str. 69–70. ISBN 978-1-56338-161-4.
  8. ↑ Zaehner, R. C. (1992). Hindu Scriptures. Penguin Random House. str. 1–7. ISBN 978-0-679-41078-2.
  9. ↑ Clarke, Matthew (2011). Development and Religion: Theology and Practice. Edward Elgar Publishing. str. 28. ISBN 978-0-85793-073-6. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2020. Pridobljeno 11. februarja 2015.
  10. ↑ Holberg, Dale, ur. (2000). Students' Britannica India. Zv. 4. Encyclopædia Britannica India. str. 316. ISBN 978-0-85229-760-5.
  11. ↑ Nicholson, Andrew (2013). Unifying Hinduism: Philosophy and Identity in Indian Intellectual History. Columbia University Press. str. 2–5. ISBN 978-0-231-14987-7.
  12. ↑ Samuel 2008, str. 193.
  13. ↑ Hiltebeitel 2007;Flood 1996;Lockard 2007
  14. ↑ Narayanan 2009, str. 11.
  15. ↑ Hiltebeitel 2007, str. 12.
  16. ↑ Lipner 2009, str. ;377, 398.
  17. ↑ Frazier, Jessica (2011). The Continuum companion to Hindu studies. London: Continuum. str. 1–15. ISBN 978-0-8264-9966-0.
  18. ↑ Vertovec, Steven (2013). The Hindu Diaspora: Comparative Patterns. Routledge. str. 1–4, 7–8, 63–64, 87–88, 141–143. ISBN 978-1-136-36705-2.
  19. ↑  – »Hindus«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project. 18. december 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. februarja 2020. Pridobljeno 14. februarja 2015.

     – »Table: Religious Composition by Country, in Numbers (2010)«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project. 18. december 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 1. februarja 2013. Pridobljeno 14. februarja 2015.
  20. ↑ Burke, Daniel. »The fastest growing religion in the world is ...«. CNN. Pridobljeno 4. marca 2021.
  21. ↑ Wormald, Benjamin (2. april 2015). »The Future of World Religions: Population Growth Projections, 2010-2050«. Pew Research Center's Religion & Public Life Project (v ameriški angleščini). Pridobljeno 4. marca 2021.
  22. ↑ Flood 1996, str. 3-6.
  23. ↑ Parpola 2015, "Chapter 1".
  24. ↑ Singh 2008, str. 433.
  25. ↑ Flood 2003, str. 3.
  26. ↑ Parpola (2015), "Chapter 9": "In Iranian languages, Proto-Iranian *s became h before a following vowel at a relatively late period, perhaps around 850–600 BCE."
  27. ↑ Thapar, Romila (2004). Early India: From the Origins to A.D. 1300. University of California Press. str. 38. ISBN 978-0-520-24225-8.
  28. ↑ Thapar 2004, str. 38: "...in Arab sources, al-Hind (the land beyond the Indus)."
  29. ↑ Thapar 1989, str. 222: "Al-Hind was therefore a geographical identity and the Hindus were all the people who lived on this land." Thapar 1993, str. 77
  30. ↑ O'Conell, Joseph T. (1973). »The Word 'Hindu' in Gauḍīya Vaiṣṇava Texts«. Journal of the American Oriental Society. 93 (3): 340–344. doi:10.2307/599467. ISSN 0003-0279. JSTOR 599467.
  31. ↑ »Short note on the short history of Hinduism«. 10. januar 2016.
  32. ↑ Flood, Gavin (1996a). »The meaning and context of the Purusarthas«. V Lipner, Julius (ur.). The Fruits of Our Desiring. str. 16–21. ISBN 978-1-896209-30-2.
  33. ↑ "Dharma" Arhivirano 26 September 2016 na Wayback Machine., The Oxford Dictionary of World Religions: "In Hinduism, dharma is a fundamental concept, referring to the order and custom which make life and a universe possible, and thus to the behaviours appropriate to the maintenance of that order."
  34. ↑ »Dharma«. The Columbia Encyclopedia (6th izd.). Columbia University Press. 2013. ISBN 978-0-7876-5015-5.
  35. ↑ Charles Johnston, The Mukhya Upanishads: Books of Hidden Wisdom, Kshetra, ISBN 978-1-4959-4653-0, page 481, for discussion: pages 478–505
  36. ↑ Paul Horsch (Translated by Jarrod Whitaker), From Creation Myth to World Law: The early history of Dharma, Journal of Indian Philosophy, Vol 32, pages 423–448, (2004)
  37. ↑ Swami Prabhupādā, A. C. Bhaktivedanta (1986). Bhagavad-gītā as it is. The Bhaktivedanta Book Trust. str. 16. ISBN 978-0-89213-268-3. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 29. decembra 2020. Pridobljeno 29. decembra 2020.
  38. ↑ Lochtefeld 2002a, str. ;55–56.
  39. ↑ Bruce Sullivan (1997), Historical Dictionary of Hinduism, ISBN 978-0-8108-3327-2, pp. 29–30
  40. ↑ Macy, Joanna (1975). »The Dialectics of Desire«. Numen. 22 (2): 145–60. doi:10.2307/3269765. JSTOR 3269765.
  41. ↑ Monier Williams, काम, kāma Arhivirano 19 October 2017 na Wayback Machine. Monier-Williams Sanskrit English Dictionary, pp 271, see 3rd column
  42. ↑ See:
  43. ↑ R.C. Mishra, "Moksha and the Hindu Worldview", Psychology & Developing Societies, Vol. 25, Issue 1, pp. 23, 27
  44. ↑ Van Buitenen, J. A. B. (april–julij 1957). »Dharma and Moksa«. Philosophy East and West. 7 (1/2): 33–40. doi:10.2307/1396832. JSTOR 1396832.{{navedi časopis}}: Vzdrževanje CS1: samodejni prevod datuma (povezava)
  45. ↑ Rinehart 2004, str. ;19–21.
  46. ↑ J. Bruce Long (1980), "The concepts of human action and rebirth in the Mahabharata", in Wendy D. O'Flaherty, Karma and Rebirth in Classical Indian Traditions, University of California Press, ISBN 978-0-520-03923-0, Chapter 2
  47. ↑ 47,0 47,1 Deutsch 2001.
  48. ↑ Karl Potter, "Dharma and Mokṣa from a Conversational Point of View", Philosophy East and West, Vol. 8, No. 1/2 (Apr.–Jul. 1958), pp. 49–63
  49. ↑ Daniel H. H. Ingalls, "Dharma and Moksha", Philosophy East and West, Vol. 7, No. 1/2 (Apr.–Jul. 1957), pp. 41–48
  50. ↑ Pal, Jagat (2004). Karma, Dharma and Moksha: Conceptual Essays on Indian Ethics (v angleščini). Abhijeet Publications. ISBN 978-81-88683-23-9.
  51. ↑ Klostermaier, Klaus (1985). Philosophy East & West (v angleščini). University Press of Hawaii. str. 61–71.
  52. ↑ von Brück, M. (1986). »Imitation or Identification?«. Indian Theological Studies. 23 (2): 95–105.
  53. ↑ Fort, Andrew O. (3. september 1998). Jivanmukti in Transformation: Embodied Liberation in Advaita and Neo-Vedanta (v angleščini). SUNY Press. ISBN 978-0-7914-3904-3.
  54. ↑ Apte, Vaman S (1997). The Student's English-Sanskrit Dictionary (New izd.). Delhi: Motilal Banarsidas. ISBN 978-81-208-0300-8.
  55. ↑ Smith, Huston (1991). The World's Religions: Our Great Wisdom Traditions. San Francisco: Harper. str. 64. ISBN 978-0-06-250799-0.
  56. ↑ Karl Potter (1964), "The Naturalistic Principle of Karma", Philosophy East and West, Vol. 14, No. 1 (Apr. 1964), pp. 39–49
  57. ↑ Wendy D. O'Flaherty (1980), Karma and Rebirth in Classical Indian Traditions, University of California Press, ISBN 978-0-520-03923-0, pp. xi–xxv (Introduction) and 3–37
  58. ↑ Karl Potter (1980), in Karma and Rebirth in Classical Indian Traditions (O'Flaherty, Editor), University of California Press, ISBN 978-0-520-03923-0, pp. 241–267
  59. ↑ Radhakrishnan 1996, str. 254.
  60. ↑ Vivekananda, Swami (2005). Jnana Yoga. Kessinger Publishing. str. 301–302. ISBN 978-1-4254-8288-6. (8th Printing 1993)
  61. ↑ Chapple, Christopher Key (1. januar 1986). Karma and Creativity (v angleščini). SUNY Press. str. 60–64. ISBN 978-0-88706-250-6.
  62. ↑ Lipner 2009 Quote: "[...] one need not be religious in the minimal sense described to be accepted as a Hindu by Hindus, or describe oneself perfectly validly as Hindu. One may be polytheistic or monotheistic, monistic or pantheistic,henotheistic, panentheistic ,pandeistic, even an agnostic, humanist or atheist, and still be considered a Hindu."
  63. ↑ Chakravarti, Sitansu (1991). Hinduism, a way of life. Motilal Banarsidass. str. 71. ISBN 978-81-208-0899-7. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 13. aprila 2017. Pridobljeno 29. decembra 2020.
  64. ↑ Smart, Ninian (2007). »Polytheism«. Encyclopædia Britannica. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 10. avgusta 2011. Pridobljeno 5. julija 2007.
  65. ↑ Michaels 2004, str. xiv.
  66. ↑ Gill, N.S. »Henotheism«. About, Inc. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 17. marca 2007. Pridobljeno 5. julija 2007.
  67. ↑ »Penduduk Menurut Wilayah dan Agama yang Dianut« [Population by Region and Religion Adhered to] (v indonezijščini). Statistics Indonesia. Arhivirano iz spletišča dne 29. decembra 2020. Pridobljeno 15. julija 2020.
  68. ↑ »Vietnam«. State.gov. 22. oktober 2002. Pridobljeno 17. junija 2014.
  69. ↑ »Chapter 1 Global Religious Populations« (PDF). Januar 2012. Arhivirano iz prvotnega spletišča (PDF) dne 20. oktobra 2013.