Članek govori pogrebnem božanstvu, Horovemu sinu Hapiju. Za boga Nila Hapija glej Hapi (bog Nila).

Hapi
Egipčanski hieroglifi

Hapi je bil v staroegipčanski mitologiji eden od štirih Horovih sinov, v pogrebni književnosti prikazan kot čuvaj Ozirisovega prestola v egipčanskem podzemlju. Bil je sin Heru-ura in Izide ali Serket. Običajno je upodobljen z glavo grivastega pavijana. Njegova naloga je bila ščititi pljuča pokojnika, zato so bili pokrovi kanopskih vrčev s pljuči oblikovani kot pavijanova glava. Hapija samega je ščitila boginja Neftis.^[1] Če se je Hapijeva podoba naslikala na steno krste, je morala biti krsta obrnjena tako, da je njegov obraz gledal proti severu.^[2] S spremembo načina mumificiranja v tretjem vmesnem obdobju mumificiranih notranjih organov niso več polagali v kanopske vrče, ampak v notranjost mumije, kamor so položili tudi Hapijev amulet.^[2]

Ker je utopitev oblika smrti, povezana s pljuči, je božanstvo dobilo ime gosi, ker plava na vodi. V tem imenu je tudi hieroglif, ki naj bi bil povezan z vodenjem čolna (h-p- – krmilo), čeprav njegova natančna narava ni znana. Hapi je bil zato včasih povezan s plovbo, čeprav je v starejših zapisih opisan kot velik tekač. Urok na strani 521 Sarkofaških besedil pravi:

Ti si velik tekač; pridi, da se boš pridružil mojemu očetu in ne bodi daleč v tem, Hapi, saj si največji od mojih otrok – tako pravi Hor.^[3]

V uroku 151 v Knjigi mrtvih je naslednje besedilo:

Prišel sem, da bi bil tvoja zaščita, o, N! Združil sem tvojo glavo in tvoje ude, potolkel tvoje sovražnikepod teboj in dal sem ti glavo za vedno.^[4]

Kot eden od štirih stebrov Šuja in eno od štirih nebesnih krmil je bil Hapi povezan s severom, in se kot tak posebej omenja v uroku 148 v Knjigi mrtvih.