Karta Gornjega Egipta s pomembnimi mesti, naseljenimi v kulturnem obdobju Naqada III.
Gornji Egipt (arabskoصعيد مصر, latinizirano: Saʿīd Miṣr, skrajšano الصعيد, El Ṣeʿīd, koptsko ⲙⲁⲣⲏⲥ) je ozek pas ozemlja na obeh bregovih Nila med Nubijo na jugu in Spodnjim Egiptom na severu.
Geografija
Gornji Egipt se razteza od kataraktov nad sodobnim Asuanom navzdol ob Nilu (proti severu) do ozemlja med Dahšurjem in El-Ajaitom malo južno od sodobnega Kaira. Ozemlje med Sohagom in El-Ayaitom je znano tudi kot Srednji Egipt.
V arabščini se prebivalci Gornjega Egipta imenujejo Saidis in na splošno govorijo saidsko arabščino.
V Starem Egiptu se je Gornji Egipt imenoval tꜣ šmꜣw[1] – Dežela trsja ali Dežela bička.[2] Razdeljen je bil na 22 okrožij – nomov.[3] Prvi nom je bil približno tam, kjer je sodobni Asuan, 22. pa v Atfihu malo južno od Kaira.
Glavno mesto prazgodovinskega Gorjega Egipta je bil Nehen,[4] katerega glavna zavetnica je bila boginja Nehbet.[5]
Kamenodobne egipčanske kulture so približno do leta 3600 pr. n. št. temeljile na poljedelstvu in živinoreji.[6] Kmalu po tem letu je začela egipčanska družba rasti postajala bolj zapletena.[7] Pojavila se je značilna lončenina, podobna levantinski. Na široko se je začel uporabljati baker.[7] Egipčani so od Mezopotamcev prevzeli na soncu sušene zidake iz blata in arhitekturne elemente, vključno z oboki in dekorativnimi vdolbinami v zidovih.[7]
Vzporedno s temi procesi se je začelo povezovanje skupnosti in mest ob gornjem Nilu. Podobni prosesi so istočasno potekali tudi v Spodnjem Egiptu.[7] Vojne med Gornjim in Spodnjim Egiptom so bile pogoste,[7] dokler ni ralj Gornjega Egipta Narmer porazil svojih nasprotnikov v Nilovi delti in oba Egipta združil pod svojo oblastjo.[8]
Dinastično obdobje
Skoraj celo faraonsko obdobje Starega Egipta so bile upravno središče Gornjega Egipta Tebe. Po asirskem opustošenju se je pomembnost Teb zmanjšala. Pod Ptolemeji je se je prestolnica iz Teb preselila v Ptolemais Hermiou.[9] Gornji Egipt so simbolizirali bela krona hedžet, lotos in biček.
Srednji vek
V 11. stoletju je v Gornji Egipt pobegnilo veliko pastorialistov, znanih kot Hilalianci, od koder so se selili proti zahodu v Libijo in vse do Tunizije.[10] Vzroki za selitev so bili verjetno izčrpani pašniki v Gornjem Egiptu in začetek srednjeveškega toplega obdobja.[11]
20. stoletje
V 20. stoletju so se egiptovski vladarji naslavljali s »princ Saida«, se pravi princ Gornjega Egipta. Po ukinitvi kraljestva Egipt po egiptovski revoluciji leta 1952 je naslov še vedno uporabljal Mohamed Ali.
Seznam vladarjev Gornjega Egipta
Seznam je verjetno nepopoln in vsebuje nekaj nezanesljivih podatkov.
Ballais, Jean-Louis (2000). Conquests and land degradation in the eastern Maghreb. In Graeme Barker & David Gilbertson. Sahara and Sahel. The Archaeology of Drylands: Living at the Margin. Vol. 1, Part III. London: Routledge. str. 125–136. ISBN 978-0-415-23001-8.
Bard, Katheryn A.; Shubert, Steven Blake (1999). Encyclopedia of the Archaeology of Ancient Egypt. London: Routledge. ISBN 0-415-18589-0.
Brice, William Charles (1981). An Historical Atlas of Islam. Leiden: Brill. ISBN 90-04-06116-9. OCLC 9194288.
Chauveau, Michel (2000). Egypt in the Age of Cleopatra: History and Society Under the Ptolemies. Ithaca, NY: Cornell University Press. ISBN 0-8014-3597-8.
David, Ann Rosalie (1975). The Egyptian Kingdoms. London: Elsevier Phaidon. OCLC 2122106.
Ermann, Johann Peter Adolf; Grapow, Hermann (1982). Wörterbuch der Ägyptischen Sprache. Berlin: Akademie. ISBN 3-05-002263-9.
W. Grajetzki (2006). The Middle Kingdom of Ancient Egypt: History, Archaeology and Society. London : Duckworth. ISBN9780715634356.
Rice, Michael (1999). Who's Who in Ancient Egypt. London: Routledge. ISBN 978-0-415-15449-9.
Roebuck, Carl (1966). The World of Ancient Times. New York, NY: Charles Scribner's Sons Publishing.
Shaw, Ian (2000). The Oxford History of Ancient Egypt. Oxford, UK: Oxford University Press. ISBN 978-0-19-280458-7.
Wilkinson, Toby A. H. (1999). Early Dynastic Egypt. London: Routledge. ISBN 0-415-18633-1.
