Viteški žig Filipa SpanheimskegaŽig Filipa kot izvoljenega nadškofa Salzburškega
Filip Spanheimski (tudi: Philipp von Sponheim in Filip Koroški; † 22. julij 1279 v Krems an der Donau) je bil izvoljeni nadškof) v Salzburgu med leti (1247–1257), Patriarh v Ogleju (1269–1271), grof Lebenauski (1254–1279) in nominalni Vojvoda na Koroškem. Z njegovo smrtjo je izumrla glavna veja pemiškega rodu Spanheimov.
Že leta 1240 je bil prošt v Višegradu in kancler na Češkem pri stricu Venčeslavu I.; leta 1247 je bil izvoljen v nadškofa salzburškega ( electus ), vendar se ni mogel posvetiti tej funkciji, da ne bi oviral podedovanega Vojvodstva na Koroškem. Vojaško je bil uspešen: leta 1250 je zasedel Štajersko dolino Enna z zmago v Lungavu (1247/52). Leta 1252 je skupaj z očetom pri Greifenburgu porazil Majnharda III. Goriškega in Alberta III. iz Tirolske, in pridobil pomembne posesti na Gornjem Koroškem.
S pogodbama iz Erhartinga iz let 1254 in 1275 so bili rešeni ozemeljski konflikti med bavarskimi vojvodi in Salzburškim nadškofom na področju Wald an der Alz in glede grofije Lebenau. Do tega je prišlo zaradi izumrtja stranske veje Spanheimov leta 1229, nakar je grofijo takratni nadškof kupil od bavarskih vojvod. S pogodbo iz leta 1254 je Filip poskušal ponovno pridobiti izgubljeno posest Spanheimske rodbine.
Leta 1257 ga je Salzburški kapitelj razrešil funkcije in izgnal, vendar se je obdržal v vojni zoper njegovega naslednika Ulrika s pomočjo svojega brata Ulrika III.. Leta 1260 je podprl svojega bratranca češkega kralja Otokarja II. v bitki pri Kressenbrunnu (sedanji Groißenbrunn) proti ogrskem kralju Béli IV..
Leta 1267 se je Filip moral dokončno odpovedati naslovu salzburškega nadškofa. Leta 1269 je bil izvoljen za Oglejskega patriarha, a ni nikoli prejel papeške potrditve.[5] Oktobra 1269 je umrl njegov brat Ulrika III., ki je v tajnem dogovoru na gradu Podiebrad leta 1268 Vojvodino Koroško zapustil češkemu kralju Otokarju II. s podporo Güssinških grofov,[6]. Otokar je Filipa izgnal iz Koroške in njegovih posesti. Filip se je v letih 1270/71 prizadeval pridobiti Koroško a je bil izgnan tudi iz Furlanije. Leta 1272 se je Filip moral sprijazniti s porazom. Ponovno je poskušal pridobiti naslov grofa Lebenauskega. Novi kralj Nemčije Rudolf I. Filipa nominalno imenoval za vojvodo na Koroškem, KranjskemSlovenski marki, vendar dejansko do tega ni prišlo. Otokar ni imel namena da te Filipove in Rudolfove zahteve prizna vse do njegovega dokončnega poraza leta 1278 na bojnem polju v bitki na Moravskem polju. Filip je vse do svoje smrti moral ostati v Vojvodini Avstriji in se ni nikoli več vrnil na Koroško.
Bolezen in propadanje
Leto dni po porazu in smrti kralja Otokarja II. je Filip leta 1279 umrl v Kremsu, kjer je v dominikanski cerkvi njegov nagrobnik. Bil je prvi nadškof Salzburga, ki je bil zaznamovan s smrtno boleznijo, z isto boleznijo kot njegov oče in dedek: ki pa ni povsem jasno označena z izrazom "Rufus". To označbo si lahko razlagano kot Erizipel (= šen), pa tudi kot gobavost..[7] Njegova posest – grofija Lebenau je spet prišla pod Salzburg, kar pa ni imelo učinka na usodo druge Spanheimske posesti na Koroškem in drugod.
Viri
Andrej Komac, Od mejne grofije do dežele : Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju, ur. Miha Kosi. Ljubljana, 2006.
Friedrich Hausmann: Die Grafen zu Ortenburg und ihre Vorfahren im Mannesstamm, die Spanheimer in Kärnten, Sachsen und Bayern, sowie deren Nebenlinien. In: Ostbairische Grenzmarken – Passauer Jahrbuch für Geschichte Kunst und Volkskunde, Nr. 36, Passau 1994, S. 9–62.
Winfried Stelzer: Zum gemalten Epitaph Herzog Philipps von Kärnten in Krems. V: Unsere Heimat 44, 1973, S. 44–55.
Eberhard Graf zu Ortenburg-Tambach: Geschichte des reichsständischen, herzoglichen und gräflichen Gesamthauses Ortenburg – Teil 1: Das herzogliche Haus in Kärnten., Vilshofen 1931.
↑Od 29. novembra 1268 do 1. septembra 1271 je bil papeški sedež nezaseden, do takratne izvolitve novega papeža Gregorja X., ki je na njegovo mesto 21. decembra 1273 imenoval Rajmonda della Torre za patriarha.
↑Franz Theuer: Ritterburg Lockenhaus, Edition Roetzer, Eisenstadt 1981, S. 26 ISBN 3-85374-082-0
↑Alois Proschko: Die Todeskrankheiten der Erzbischöfe von Salzburg. In: Mitteilungen der Gesellschaft für Salzburger Landeskunde, Nr. 86/87, Jahrgang 1946/47, S. 93f.
