Bolezen se deduje avtosomno recesivno, kar pomeni, da je navadno za izražanje bolezni potrebno, da imata oba starša vsaj en okvarjen alel, osebe z enim okvarjenim alelom pa so prenašalci.
Bolezen povzroča mutacijagenaEVC kot tudi mutacija nehomolognega gena EVC2,[3] ki se nahajata na krajši ročici 4. kromosoma[2]. Funkcija normalnega gena še ni znana.[2]
Epidemiologija
V splošni svetovni populaciji je frekvenca okvarjenega alela (q) izjemno majhna, veliko pogosteje pa se pojavlja pri Amiših (q = 0,07), in sicer v okrožju Lancaster v Pensilvaniji, drugi največji skupnosti Amišev v ZDA.[1] Populacija Amišev namreč ne nastopa kot ena sama zaprta genetska skupnost, pač pa obstaja znotraj nje več skupnosti, v katerih obstajajo endogamne vezi (zakonske zveze znotraj socialne skupnosti), kar zmanjšuje kroženje genov. Posledica tega je, da so v skupnosti fiksirane določene lastnosti, med ostalim tudi patološke dednosti.[4]
Opombe in sklici
↑ 1,01,11,21,3Gelehrter, T.D.; Collins, F.S. (1990). Principles of Medical Genetics. Baltimore, Hong Kong, London, Sydney: Williams & Wilkins. str. 53. COBISS852756. ISBN0-683-03447-2.
↑Ruiz-Perez V.L., Ide S.E. in Strom T.M. s sod. (2000). »Mutations in a new gene in Ellis–van Creveld syndrome and Weyers acrodental dysostosis«. Nat. Genet. 24 (3): 283–6. doi:10.1038/73508. PMID10700184.