Poprejšnja Kongregacija za škofe je izvirala iz Kongregacije za postavitev cerkva in konsistorialnih oskrb, ki jo je ustanovil papež Sikst V. 22. januarja 1588. Njeni člani so bili škofje, ki so se sestajali na sinodah in koncilih. Papež Pij X. (1903–1914) je leta 1908 njene pristojnosti razširil na imenovanja škofov in kanonikov ter na ustanavljanje škofij in kapitljev. Zaupal jim je nadzor nad škofijami in administracijo, sam pa je prevzel mesto in naloge prefekta. Organ Rimske kurije je bil v pontifikatu papeža Pavla VI. (1963–1978) leta 1967 preimenovan v Kongregacijo za škofe.
Naloge
Tako kot poprejšnja Kongregacija za škofe tudi sedanji dikasterij obravnava in ureja zadeve, vezane na škofije (ustanovitev, združevanje ali ukinitev škofij, ustanavljanje vojaških in drugih ordiariatov (pri nas npr. vojaški vikariat Slovenske vojske) in druge teritorialne spremembe. Skrbi za imenovanja škofov (krajevnih, pomožnih in naslovnih), za koordinacijo škofovskih obiskov ad limina apostolorum pri papežu (za dnevni red obiskov, za program maš, za sprejeme škofov pri papežu in na rimskih dikasterijih), za organizacijo papeških potovanj in izvedbo pokrajinskih plenarnih zborov. Dikasterij ustanavlja tudi škofovske konference (pri nas Slovenska škofovska konferenca) in potrjuje njihove statute ter ustanavlja osebne prelature.
Organiziranost
Od 5. junija 2022, po apostolski konstitucijiPraedicate Evangelium, po reformi Rimske kurije, znotraj Dikasterija za škofe deluje tudi Papeška komisija za Latinsko Ameriko, ki je odgovorna za preučevanje vprašanj v zvezi z življenjem in rastjo teh posebnih Cerkva.[3]
